Piše: Dr. Andreja Valič Zver
Majski in junijski dnevi vsako leto budijo travmatične spomine na povojne zunajsodne umore in številne druge krivice (taborišča, zapore, izgone, nacionalizacije ter druge kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin), ki so povzročili na desettisoče žrtev in zarezali globoke rane v slovensko nacionalno tkivo.
Kot vemo, je roka pravice mnogokrat prepočasna in zgreši pravo osebo. Še zlasti v slovenskem pravosodju bi lahko odkrili številne primere, ki bi si zaslužili temeljito analizo vseh vpletenih akterjev in osvetlitev v luči evropskega pravosodja. Naj omenim le dve zgodbi, ki nista doživeli ustreznega epiloga. V mislih imam razvpita primera Ribičič in Štorgelj. Slovenska demokratična javnost si je od obeh mnogo obetala, a roka pravice ni zmogla dovolj moči za sprocesiranje in obsodbo.
V Sloveniji se je šele po letu 1990 začelo preiskovanje nezastarljivih kaznivih dejanj, ki jih je po 2. svetovni vojni izvršila takratna jugoslovanska oblast. Dr. Jože Pučnik je kot predsednik parlamentarne preiskovalne komisije o raziskovanju povojnih množičnih pobojev, pravno dvomljivih procesov in drugih tovrstnih nepravilnosti naredil prve korake. S pravnega vidika je bil v Sloveniji narejen prvi korak k ugotavljanju odgovornosti za hudodelstva zoper človečnost, ko je slovenska policija zoper nekdanjega visokega komunističnega veljaka Mitjo Ribičiča leta 2005 vložila kazensko ovadbo za kaznivo dejanje genocida. Pravega izkupička ni bilo, saj je bil Ribičič oproščen zaradi pomanjkanja dokazov.
Martinu Štorglju pa je kazenska ovadba očitala, da je bil kot šef Ozne v Šterntalu (današnje Kidričevo) povezan z umorom petdeset do sto ljudi, ki so jih ob koncu vojne pripeljali v Šterntal in jih v gozdu ubili, za kar obstajajo pričevanja. Tožilci so se sicer odločili za kazenski postopek, preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča na Ptuju pa je po zaslišanju Štorglja, ki je bil osumljen hudodelstva nad civilisti v povojnih pobojih, zavrnila zahtevo za preiskavo.
Svojo vlogo je seveda odigralo dejstvo, da so bili arhivi tajne politične policije večinoma uničeni tik pred osamosvojitvijo, mnogi pa tudi »počiščeni« in skriti bogve kje. Redke preostale priče še naprej molčijo. Beograjski arhivi kljub mnogim, tudi mednarodnim intervencijam ostajajo bolj kot ne nedosegljivi. Tako v Sloveniji za povojne poboje ni bil obsojen nihče. Nomenklatura še naprej brani svoja zla dela, ki sodijo med nezastarljive vojne zločine, hudodelstva zoper človečnost in genocid.
A obstajajo postkomunistične države, ki so krivce za najhujše kršitve človekovih pravic privedle pred sodišče in jih kaznovale. Primeri nemških, poljskih, madžarskih, latvijskih in drugih sodišč so zgovorni. V zadnjem času odmeva nemško-češki »primer Vajnar«. Evropska platforma spomina in vesti, ki od leta 2011 združuje več kot 60 institucij in organizacij z vsega sveta, je v okviru projekta Justice 2.0 po nekaj letih privedla primer pred češko sodišče. Nekdanji visoki komunistični aparatčik František Vajnar je obtožen odgovornosti za umore in hude poškodbe na meji v letih 1983–1988. Mejni stražarji so namreč po ukazu tedanjega češkoslovaškega notranjega ministra Vajnarja streljali na prebežnike, jih lovili s psi, mnogi od njih pa so bili poškodovani ali so umrli zaradi udara elektrike na mejni ograji. Pretresljiva je zgodba osemnajstletnega Hartmuta Tautza iz tedanje Vzhodne Nemčije, ki je prek češkoslovaško-avstrijske meje želel poiskati boljše življenje na Zahodu. Na »železni zavesi« so ga raztrgali psi, obmejni stražarji pa ranjencu niso ponudili pomoči. Primer Tautz poleg češkega preiskuje tudi nemško pravosodje, fantovi starši in sorodniki pa obljubljajo boj za pravico.
Podobni primeri so se vse do razpada države dogajali na mejah Jugoslavije z Avstrijo in Italijo, pa tudi z drugimi sosednjimi državami. Omenimo le ubitega češkega državljana leta 1988 v bližini Gornje Radgone in na meji z Italijo ustreljenega prebežnika, kjer je kot sodnik pri ogledu sodeloval nekdanji predsednik Vrhovnega sodišča RS Branko Masleša.
Primarna odgovornost za preprečitev hudodelstev zoper človečnost in preganjanje storilcev ostaja na nacionalnih sodiščih. Žal so ta iz omenjenih razlogov ostala precej impotentna.
A vse resne kršitve mednarodnega kazenskega in humanitarnega prava so mednarodni zločini, ki so podvrženi univerzalni jurisdikciji. Tudi zato je delovanje Evropske platforme spomina in vesti, ki se s projektom Justice 2.0 trudi za uveljavljanje pravičnosti tudi z mednarodnim kazenskim pravom, še toliko pomembnejše.
