Piše: dr. Matevž Tomšič
Ugotovitev, da se pomen Evrope v mednarodnih odnosih zmanjšuje, ni rezultat neke posebne analitične globokoumnosti. Pri tem imamo v mislih Evropsko unijo kot osrednjo institucionalno povezavo na stari celini in države, ki so z njo tesno povezane (med katere še vedno sodi tudi pred kratkim izstopljeno Združeno kraljestvo). Posamezne evropske sile, ki so nekoč vladale velikim kolonialnim imperijem, sicer že dolgo ne igrajo več vodilne vloge v svetu. A mednarodna moč EU je bistveno manjša, kot bi lahko sklepali glede na njej gospodarski, znanstveni in intelektualni potencial.
Tako je prav absurdno, da jo, kar zadeva varnostne razmere, drži v šahu Putinova Rusija, ki je v gospodarskem smislu v primerjavi z EU – ne glede na njen ozemeljski obseg – prava pritlikavka (njena ekonomija je v velikosti kakšne Italije). A ta država dolgoročno sploh ne predstavlja glavne grožnje. To predstavlja Kitajska, ki je v velikem gospodarskem vzponu, v zadnjih letih pa se močno širi tudi njen geopolitični vpliv, predvsem na t. i. globalnem jugu.
Razlogi za to, da Evropa in z njo Zahod izgubljata globalno moč in vpliv, so pretežno ideološko-politične narave. Ne izvirajo iz zunanjega okolja, ampak so produkt notranjega dogajanja v zahodnih družbah. Kitajska moč se krepi zato, ker se ji je to preprosto omogočilo, ko so se zahodni gospodarski upravljavci kratkovidno odpovedali določenim industrijskim panogam in preselili proizvodnjo v tretji svet (v veliki meri prav na Kitajsko); ko so v svojem omejenskem pohlepu prodali mnoga visokotehnološka podjetja Kitajcem (ki so potem njihove tehnološke rešitve preprosto prekopirali); in ko v svoji ekologistični blaznosti zahodna – še posebej evropska – politika, naščuvana s strani množice podnebnih in podobnih aktivistov, s številnimi omejitvami dobesedno uničuje celotne gospodarske panoge, celo kmetijstvo, od katerega je odvisna prehranska varnost ljudi.
Vse te politike, ki evidentno škodujejo mednarodnemu položaju zahodnega sveta, so rezultat ideologij, ki so se tu razpasle v zadnjih desetletjih. Gre za različne variante novolevičarstva, od radikalnega feminizma in lgbtjevstva do multikulturalizma in skrajnega ekologizma, ki so vse po vrsti sovražne do tradicij, na katerih temelji zahodna civilizacija. Zahodnjakom skušajo vsiliti nekakšno zgodovinsko krivdo za »izkoriščanje« ljudi v nezahodnem svetu, zato bi morali sedaj reševati malodane vse in vsakogar.
Iz tega izhajajo škodljive politike, katerih glavni generator je prav birokracija Evropske unije, ki je prestreljena s kadri, ki zagovarjajo omenjene ideološke tokove. Ena takšnih je »politika odprtih meja«, se pravi spodbujanja množičnih migracij, tudi iz okolij, ki so po svojih vrednotah povsem nekompatibilna z evropskim; to pomeni, da je integracija velikega dela tovrstnih prišlekov v evropsko družbo tako rekoč misija nemogoče. To predstavlja veliko grožnjo stabilnosti Unije in varnosti njenih državljanov.
Evropske volitve 2024 bodo tako zelo pomembne za prihodnost EU. Bodo namreč ena zadnjih priložnosti, da se naredi konec škodljivim politikam, ki so posledica egoizma, kratkovidnosti in predvsem ideološke zaslepljenosti. Posebna odgovornost je na ramenih največje politične skupine v evropskem parlamentu, tj. Evropske ljudske stranke. Ta grupacija, ki združuje desnosredinske stranke konservativne in krščanskodemokratske usmeritve, ki je bila ves čas po drugi svetovni vojni motor evropskega povezovanja, se je v zadnjem času vse preveč pogosto podrejala politikam in usmeritvam evropske levice. Skrajni čas je, da se jim odločno zoperstavi in da se (ne samo v besedah, ampak tudi v dejanjih) zavzame za dosledno spoštovanje evropskih vrednot in tradicij. Le-te so namreč v diametralnem nasprotju z novodobnim levičarskim progresivizmom.
