Piše: dr. Janez Juhant, zaslužni profesor filozofije, publicist in civilnodružbeni aktivist
»Neko jesen (leta 1935 ali 1936) se nas je nekaj zbralo ob njem (Ehrlichu) na Sv. Višarjah k nekakim duhovnim vajam, katerim pa je prof. Ehrlich vedno pridružil razmišljanja o slovenskih vprašanjih. Na nedeljo, ko se zaključi božja pot na Sv. Višarjah, smo se tudi udeležili z ondotnimi prebivalci zaključne procesije, ki jo je vodil on. Po običaju je on pri procesiji nosil kipec višarske Matere Božje. Procesija gre okrog višarskega hriba. Ko smo prišli na ovinek, od koder je najlepši razgled na Žabnico, Trbiž, Koroške gore, Ture, daleč po Kanalski dolini v Furlansko nižino in na jug na Julijske Alpe, smo pokleknili in prof. Ehrlich je – kleče, z Višarsko Materjo Božjo v naročju – molil za slovenski narod…«
Tako so z molitvijo državniško razmišljali in nesebično delovali za Slovenijo pred slabimi sto leti v krogu Lamberta Ehrlicha, verjetno takrat najbolj strateško politično razgledanega Slovenca. Kot eden redkih državniško razmišljajočih in delujočih Slovencev je prek stražarjev vplival tudi na Koroščeve ideje o suverenosti Slovenije v Jugoslaviji. Anton Korošec se je takrat v Beogradu bolj ali manj uspešno bojeval za slovenske interese, potem pa zapisal v opoziciji in pregnanstvu Slovenske punktacije, ki jih je v času diktature objavil tržaški Il Piccolo. Korošec je Ehrlicha imel za najbolj nadarjenega slovenskega duhovnika, ki je imel dokaj celovito izdelane poglede na samostojno Slovenijo. Prav v začetku druge svetovne vojne jih je opredelil v razpravi Slovenski problem. Piše o samostojni Sloveniji, nekakšni vzhodni Švici ali pa Sloveniji kot središču zveze držav med Baltikom in Egejem. Prvo se je uresničilo s samostojno Slovenijo, drugo z Združeno Evropo v Evropski zvezi, ki je vključila tudi Slovenijo. Te ideje samostojne Slovenije so dale zagon stoletnemu snovanju, ki ga je lahko uresničil Demos pod Jožetom Pučnikom, kot smo se spominjali te dni ob 19. obletnici njegove smrti. Oba, Ehrlich in Pučnik, sta položila temelje državi Sloveniji.
Kandidati za predsednika republike bi morali izhajati iz teh temeljev. Žal ob soočenjih s kandidati v medijih spremljamo marsikaj, kar je daleč od take državniške drže. Novinarji kandidate pomanjkljivo soočajo z državniškimi temami ter življenjem in preživetjem slovenskega naroda. Žal nekateri sploh nimajo posluha za resne probleme države, čeprav jo hočejo voditi. Nekateri so še obremenjeni z dvomljivimi posli »globoke države«, kar kaže, da so se doslej ukvarjali bolj s svojimi posli kot s skrbjo za blagor celotne skupnosti. To sicer ne bi bilo nič narobe, saj če človek zna poskrbeti zase, bo vedel tudi, kako poskrbeti za druge. Problem je nepreglednost poslov, kar pa je daleč od skrbi navadnega državljana za vsakdanji kruh. Državniški, etični in politični temelji in standardi, na katere se taki kandidati sklicujejo, nam, volivcem, ne dajejo verodostojnega potrdila, saj so daleč od temeljev pravičnosti in poštenosti. Nekateri pa celo sanjajo o neuresničljivem socializmu, ki njim omogoča politično kariero in preživetje, a so brez podlage za skrbi običajnega državljana. Ti pa celo, ko zdaj sodelujejo v vladi, ki so jih polna usta, najrevnejšim jemljejo še tisto, kar so imeli doslej, npr. boljšo plačo, ki jim jo je omogočila prejšnja vlada in so jo ukinili.
Državniško nastopata predvsem dr. Anže Logar in Janez Cigler Kralj, pri čemer je strateško-državniško tudi zaradi svoje službe zunanjega ministra v prejšnji vladi zelo prepričljiv Logar, kljub temu da ga novinarji skušajo še vedno spraviti v nalepko Janeza Janše, ki naj bi bila volivcem volilno strašilo. Če se vrnem na državniško izročilo, ga Logar v svojih nastopih dobro uteleša in verjamem, da lahko stopi v Pahorjeve čevlje. Seveda pa vse manj Slovencev, celo kristjanov, ki še verujejo in upam, da vedo, da se hudi duhovi preganjajo z molitvijo in s postom, ne veruje več tako kot omenjeni naši predniki. Spomnimo pa, da tudi sodobni družbeni teoretiki govorijo o združitvi mistike in politike, preprosto: Le globoko ukoreninjen človek bo zmožen obvladovati današnje zahtevne družbenopolitične zahteve.
Ali bomo Slovenci prepoznali prave kandidate, je odvisno tudi od medijskih soočenj. Ob nedržavniški in naravnost vratolomni politiki te vlade sem prepričan, da želimo izvoliti predsednika, na katerega se bomo lahko vsi zanesli. Retorika kandidatk in kandidatov, da bodo šele videli, kako bodo delovali povezovalno, so podobne obljubam te vlade, ki je obljubila povezovanje, a zdaj le razdvaja. Napovedovala je pomoč revnim, zdaj pa upokojencem ponuja 5 evrov. Ta oblast si prisvaja vse in izključuje druge, zato nas ne more voditi uspešno, pač pa le v politično ozko in celo slepo ulico, iz katere bomo težko našli pot v prihodnost. Toliko bolj je torej želeti, da bi vsaj novi predsednik države dal več na Slovenijo kot skupnost vseh državljanov in državljank, nas vse povezoval in zastopal, ne pa izključeval. Zahtevni časi terjajo ljudi z razgledanostjo, znanjem, marljivostjo, s pogumom in predanostjo za narod in državo Slovenijo.
