Piše: dr. Matevž Tomšič
V zadnjih letih se t. i. ideologija prebujenstva (woke) širi praktično v vse sfere družbenega življenja. Prodrla je tudi na športna tekmovališča, se pravi tja, kamor nekoč politika in ideologija nista imeli vstopa.
Včasih so športnika, ki je tam promoviral določene politične ideje, nemudoma odstranili s tekmovanja. To se je denimo zgodilo dvema ameriškima temnopoltima atletoma, ki sta si na olimpijskih igrah leta 1968 v Mexico Cityju ob podelitvi medalj stisnjeno pest ovila v črno ruto (v protest zoper rasno neenakopravnost v svoji državi).
Sedaj pa je demonstriranje politično ali ideološko motiviranih gest postalo nekaj običajnega. Začelo se je lani z množičnim poklekanjem nogometašev na stadionih v Angliji. Gre za simbolno gesto v spomin na temnopoltega prestopnika Georgea Floyda, ki je v Minnealopisu umrl za posledicami policijskega nasilja. Ta gesta je postala zaščitni znak ameriških »prebujencev« (denimo tistih, ki se zbirajo v radikalno levičarskem gibanju Black Lives Matter), ki se je kmalu razširila tudi v Evropo. Pred nogometni tekmami, odigranimi v Angliji, je postala tako rekoč obred, ki naj bi ga prakticirala tudi gostujoča moštva. Temu so se prvi uprli Srednjeevropejci (Poljaki, Čehi, Madžari), ki so takšno početje bojkotirali; kasneje pa so se jim pridružili še drugi, tako da sedaj na svetovnem nogometnem prvenstvu v Katarju tega nihče razen Angležev ne počne.
A skušnjav po širjenju ideološko motiviranih sporočil tudi na tem tekmovanju v deželi na Arabskem polotoku ne manjka. Tokrat so prevzeli »štafeto« nemški nogometni reprezentanti. Tako je njihov kapetan želel med tekmami nositi mavrični kapetanski trak – v izraz solidarnosti z istospolno usmerjenimi osebami, ki so v Katarju deležni represije. Ko so mu organizatorji to preprečili, se je celotna enajsterica fotografirala s rokami na ustih – češ da jih želijo utišati.
Vendar gre pri tem pravičništvu za precejšnjo mero sprenevedanja. Drži, da Katarju vlada avtokratski režim, utemeljen na strogih islamskih načelih, kjer so ženske v izrazito podrejenem položaju, kjer so homoseksualni odnosi prepovedani, kjer migrantski delavci nimajo tako rekoč nobenih pravic. Skratka, gre za državo, kjer ni ne duha ne sluha o demokraciji, človekovih pravicah in svoboščinah. Vendar je bilo vse to znano že takrat, ko ji je Svetovna nogometna zveza podelila organizacijo svetovnega prvenstva. Če so bile domače razmere nekaj problematičnega, potem naj bi se preprosto odločili za drugo državo gostiteljico. In če se je izkazalo, da so se pri postopku izbire dogajale kršitve pravil (ali celo koruptivna dejanja), bi bilo treba odločitev razveljaviti in izbor ponoviti.
A se to ni zgodilo. Zato je sedaj treba poskrbeti, da se prvenstvo čim bolje izvede. Različne ideološko motivirane provokacije zagotovo ne pripomorejo k temu. Če prideš k nekomu v goste, ga ne izzivaš in ne žališ, mar ne? Saj je to preprosto nevljudno. Če pa ti gostitelj ni po volji, ga pač ne obiščeš. Če so v kateri od držav sklenili, da je organizacija prvenstva v Katarju nekaj, kar je v nasprotju z njenimi načeli, potem naj bi njena reprezentanca preprosto bojkotirala tekmovanje.
Za Nemčijo se je aktualno prvenstvo končalo katastrofalno, saj je reprezentanca, ki vselej cilja na najvišja mesta, izpadla že po predtekmovanju, kar je daleč od tega, česar je glede na kakovost igralskega kadra zmožna. A le redki so izpostavili, da bi utegnil biti eden od razlogov za prezgodnje slovo Nemcev prav njihov aktivizem. Očitno so se bolj kot na igro osredotočili na širjenje političnih sporočil. In to ni moglo dati pozitivnih rezultatov.
