Piše: Dr. Stane Granda
Države oziroma narodi, ki se cenijo, ki jim vsakodnevna praksa ni samozaničevanje in samoponiževanje, svoj osrednji praznik izjemno cenijo in mu dajo največjo mogočo pozornost. V Sloveniji kaj takega ni pričakovati. Prej napade in obračunavanje z osamosvojitveno mislijo, njenimi privrženci, nosilci in zlasti uresničevalci. Na proslavah bodo imeli glavno vlogo oni, ki jim slovenska samostojna država nikoli ni bila intimna opcija.
Prevelika stvar je slovenska država in tako nekaj izjemno velikega nam pomeni, da si praznika ne moremo pustiti vzeti. Naj ga pačijo, blatijo, zaničujejo – to je njihov problem, tudi pravica v svobodni demokratični družbi, vsekakor pa njihova državljanska podoba, ki bo trajno zapisana v zgodovini. Praznovali ga bomo v krogu prijateljev, somišljenikov ali pa na videz osamljeni, v resnici pa polni sreče, ponosa in zanosa. Milost zgodovine je, da smo osamosvojitev osebno doživeli in soustvarjali.
Logično je, da si slovensko osamosvojitev želijo mnogi prisvojiti. Poznamo številne primere v zgodovini, ko so podirali zaslužnih kipe, brisali posameznike iz umetniških del in s fotografij. Nekoliko nenavadno je, da tudi nekateri nosilci osamosvojitve ne priznavajo zaslug dr. Lamberta Ehrlicha, ki ni samo oče ideje, nosilec Višarskega gibanja, ki ga je najbolj populariziralo, ampak so ga prav zaradi tega tudi ubili. Morilci so tako temeljito opravili delo, da ga niso samo fizično ubili, ampak umazali tudi spomin nanj. Prehudo jih bremeni, da bi ga prenašali celo v zgodovinskem spominu. V tem pogledu je zanimiv poskus, da ga hočejo zamenjati s Stanetom Dolancem, Tomažem Ertlom, Stanetom Brovetom, Janezom Zemljaričem in seveda nepogrešljivim Milanom Kučanom. Niti Staneta Kavčiča niso pripravljeni sprejeti. Pačenje zgodovinskih dejstev je ena od oblik laži nesmrtne duše tudi slovenskega boljševizma. Ne bo jim uspelo!!!!!!!
Ko je izšla knjiga Pot v samoslovenstvo, ki je prva osamosvojitvena zgodovina Slovencev in ji bo v prihodnosti sledilo mnogo boljših in popolnejših, vsak začetek je težak, so mnogi vihali nos nad besedo samoslovenstvo. Slišati je bilo celo mnenje, da si ga je avtor izmislil. Pogled v Slovar slovenskega knjižnega jezika ima jasno zapisano: »Samoslovenstvo je narodnostno pojmovanje v stari Jugoslaviji, ki poudarja individualnost slovenskega naroda, navadno proti integralnemu jugoslovanstvu.« »Oče« tega pojma naj bi bil po domnevi ddr. Igorja Grdine Ivan Tavčar. Očitno se je izraz naglo prijel in širil. Ddr. Grdina ga je našel v Kidričevem pismu Louisu Adamiču, da je tako označeval Josipa Vidmarja. Dr. Jože Dežman je našel kar nekaj primerov, da so se tako pred sprejemom v partijo samoobtoževali bodoči komunisti, ki so svoj nacionalizem menjali z internacionalizmom. Sam sem našel ta izraz v razpravi kolegice dr. Vide Deželak Barič. Navaja ga kot argument jugoslovanskih liberalcev za uboj Ehrlicha jeseni 1941, ker je razglasil Jugoslavijo za pokojno in bil proti njeni obnovi. Takrat Kardelj oziroma Kidrič tega nista dovolila, spomladi 1942 sta to odobrila in poskrbela za izvršitev. Zaradi samoslovenstva in zato, ker bi Ehrlich na njegovi podlagi lahko organizirali partizanom konkurenčno politično gibanje, ki bi mnoge pritegnilo.
Po 2. svetovni vojni tega pojma ni zaslediti v tisku. Verjetno je bil prepovedan. Že to kaže na njegovo moč in pomen. Vsekakor pa tudi samoslovenstvu pripišemo del zaslug, tudi nekateri komunisti in drugi partizani so bili njegovi privrženci, da so po končani vojni vzpostavili Slovenijo, ki je v stari Jugoslaviji po Vidovdanski ustavi leta 1921 uradno ni nikoli bilo. Le Ljubljanska in Mariborska oblast oziroma Dravska banovina. Tudi tu imamo enega od vzrokov, zakaj se v stari Avstriji ni nikoli pojavila zahteva po slovenski samostojni državi, v Jugoslaviji pa takoj po njenem nastanku. Stara Avstrija ni imela posluha za Slovenijo, še danes ima dežele. Z uvedbo slovenskega jezika kot predmeta v gimnazijo, z avstrijskim uradnim listom v slovenskem jeziku, ustanovitvijo Mohorjeve družbe, Južnega Sokola in Slovenske matice, tudi z marsičim drugim, pa je obstoj Slovencev in Slovenije priznaval kot ozemlje Slovencev.
Pri iskanju najstarejšega primera samoslovenstva moramo seči do Valentina Vodnika in Zoisa ter Kopitarja. Rešili so nas pred francosko namero pohrvatenja v času Ilirskih provinc (1809–1813). To ni bilo toliko nevarno kot germanizacija, ker je prihajalo od zunaj. Nevarnejši je bil ilirizem, ki so ga v strahu pred germansko prevlado širili tudi nekateri zavedni Slovenci. France Prešeren v pismu Stanku Vrazu ter Anton Martin Slomšek in Janez Bleiweis so ga zatrli. Čeprav se je ilirizem v različnih oblikah in pod različnimi oznakami še pojavljal, nas ni trajneje eksistenčno ogrozil. Bilo pa je blizu. Zadnji svojevrstni »ilirci« so bili pevci zabavne glasbe, ki so nastopali v srbohrvaškem jeziku, ker naj bi bil ta spevnejši se v njem laže izražajo. Sedaj je to angleščina. V resnici gre za one, ki svojo neuspešnost pripisujejo slovenskemu jeziku.
Zgodovina samoslovenstva je v resnici drug izraz za zvestobo narodu in jeziku, osebno in skupinsko upiranje potujčenju. Usmerjeno ni bilo proti nikomur. Bilo je samoobrambno. Gre za intimno odločitev vsakega posameznika, ki nas povezuje v narod. Enako intimno bomo tokrat praznovali tudi dan državnosti. Zaradi sebe. Slovenija je še vedno predvsem in samo naša, samoslovenska.
