Piše: Jože Biščak
Ustavni sodniki (z redkimi izjemami) niso več suhoparni razlagalci ustave, kar je sicer njihovo osnovno poslanstvo, postali so progresivni aktivisti. Pod krinko interpretacije odkrivajo stvari, ki sploh nikjer niso zapisane, svoje razlage prilagajajo tako, da ustrezajo levi politiki. Zdaj ne gre več za to, da bi se komu samo dozdevalo, kristalno jasno je postalo, da je večina ustavnih sodnikov služabnikov tranzicijske levice v boju proti desnosredinski vladi.
Tako metanje polen pod mnoge vladnim ukrepom za zajezitev širjenja kitajskega virusa je nezaslišano. Kot pravi karierni politični akterji so sodniki “odkrili” celo vrsto povsem novih pravic in upravičencev. Vlada ni predlagala obveznega cepljenja po dolgem in počez za vse državljane, ampak kot delodajalec od svojih zaposlenih v državni upravi zahtevala pogoj PC. Z odločitvijo, da to ni v skladu z ustavo, so ustavni sodniki vladi odrekli vlogo delodajalca. Zaposleni bi to sprejeli ali pa bi šli drugam. Možnost izbire imajo, saj nikjer ne piše, da jim je služba v državni upravi dosmrtno zagotovljena. A odločitev kaže tudi na to, da se je večina ustavnih sodnikov aktivno vključila v predvolilno kampanjo proti desnemu svetovnemu nazoru.
Crème de la crème sodne veje oblasti je le vrh ledene gore nečesa, kar je levica gradila skoraj osem desetletij na vseh ravneh – od nižjih sodišč prek višjih do vrhovnega in naprej ustavnega sodišča. Če se je pred tremi desetletji še za hip zazdelo, da bodo po prehodu na demokratični (vsaj deklarativno) sistem sodišča doživela katarzo in postala v resnici neodvisna, se je iluzija, kot je čas tekel, vse bolj razblinjala. Vzorci obnašanja sodnikov (z izjemami), ki so bili skupaj s komunistično doktrino vgrajeni, so ostali, izostanek prepotrebne lustracije v začetku 90. let je naredil svoje, z umori pridobljeno oblastjo nismo nikoli zares prekinili. Vsi državni podsistemi so ostali v rokah revolucionarnih krvnikov, vsak odmik od tega je še danes v kali zatrt (primer sodnika Zvjezdana Radonjića). To je res frustrirajoče in nekdo bi vsekakor moral to presekati.
Kakšna je bila kadrovska sestava sodišč v dneh okoli prvih demokratičnih volitev in osamosvojitve, pove analiza Albina Igličarja v Uvodu v sociologijo prava: na temeljnih sodiščih sta bili dve tretjini sodnikov članov komunistične partije, na vrhovnem sodišču pa vsi. In velika večina (80 odstotkov) je v raziskavi menila, da imajo “moralna načela socialistične družbe velik pomen na sodniško odločanje” in da se pri “svojem odločanju vedno opirajo na načela socializma”. S tem se sodstvo v resnici ni nikoli soočilo. Sodniki, učenci Ljuba Bavcona, ki so v imenu socializma poteptali pravo, so po zaslugi v demokrate preoblečenih komunistov v samostojni Sloveniji celo napredovali.
Komunisti so se v prejšnjem sistemu povezovali z mafijo
Nobeno presenečenje ni, da je vrhovno sodišče na prostost spustilo karierne kriminalce iz zadeve Balkanski bojevnik. Komunisti so se v prejšnjem sistemu povezovali z mafijo (tihotapljenje cigaret in drog, pranje denarja, igralništvo in še kaj, o čemer v svoji knjigi piše Rado Pezdir), naveze s kriminalci so ohranili, ker imajo kriminal v svojem genskem zapisu. Branko Masleša, član zveze komunistov in njihov ponosni naslednik, ki se je v prejšnjem sistemu kot koprski sodnik navduševal nad vojakom JLA, ker je v čelo ustrelil nesrečnika, ki je poskušal pobegnili iz “socialističnega raja”, je postal predsednik vrhovnega sodišča. Danes se ob podpori leve opozicije in medijskega mainstreama čuti tako močnega, da misli, da mu ni treba javnosti dokazovati izobrazbe. Da o Zvonku Fišerju, ki je nekdaj preganjal duhovnike, potem postal generalni državni tožilec, ali sodnici Barbari Klajnšek, ki je v zadevi Patria poslala nedolžne ljudi v zapor, pozneje za nagrado napredovala, niti ne govorimo. Nešteto je primerov, ko se sodniki kažejo kot zvesti služabniki levice.
So izjeme med sodniki. To je nesporno. In posploševanje je najbrž krivično. A dejstvo je, da stari režim sodno vejo oblasti še vedno zadržuje v močvirju. Tam velja zakonitost progresivne resnice, ki je relativna in prilagodljiva, po potrebi osebna, v vsakem primeru pa onemogoča pravičnost.
