Piše: Michael P. Tremoglie, ameriški pisatelj, novinar in publicist
Prvih deset amandmajev k ameriški ustavi je znanih pod imenom Listina pravic (Bill of Rights). Gre za listino prepovedi vladnih pooblastil. Prvi amandma vsebuje določbo, ki vladi preprečuje omejevanje političnega govora.
Obstaja razlog, zakaj so ustanovitelji Amerike to prepoved navedli na prvem mestu. Možnost izražanja mnenj, kritiziranja vlade, prepričevanja drugih, da podprejo tvoje mnenje, spreminjanja zakonov ali politik, s katerimi se posamezni državljani ne strinjajo – vse to so videli kot naravno pravico. Način izražanja ni bil pomemben, bistvena je bila možnost izražanja.
Za državljane republike svoboda izražanja ni le pravica, ampak tudi dolžnost. Državljani so se dolžni pritoževati zaradi česar koli, kar se jim zdi nepravično ali koruptivno, in k temu lahko privabijo tudi druge ljudi. Za ameriško tradicijo, ko kdo spontano stopi na mizo in ima improviziran govor, bi lahko lahko rekli, da je na neki način naslednica rimskega foruma.
Vendar pa državljani republike, zlasti konservativni državljani, prepogosto ne izrazijo svojega mnenja. Neradi postavljajo zahteve. Pri organiziranju so sramežljivi. In tako ne storijo ničesar.
To je razumljivo. Malokdo si želi biti v središču pozornosti. Tisti, ki ne želijo biti v središču pozornosti, lahko prepričajo sodržavljane – kot zgoraj omenjeni govorci –, da svoje nezadovoljstvo izrazijo vsaj na volitvah. Glasovanje za ali proti je namreč v republiki državljanska dolžnost, ki se ji premnogi izogibajo.
Vendar lahko svoje mnenje izrazimo tudi drugače, ne le z govorjenjem. So načini, ki so v nekaterih pogledih prav tako pomembni, če ne celo pomembnejši kot volilna skrinjica ali govori.
Eden od teh načinov je objavljanje. Pisana beseda je močna. Revije, kot je ta, ki jo berete, časopisi, brošure, letaki in oglasi so zelo učinkoviti. Ne bi jih smeli rezervirati samo za volitve, ampak jih moramo uporabljati vsak dan.
Druga zelo učinkovita metoda komuniciranja, ki jo konservativci pogosto povsem zanemarjajo, je umetnost oziroma kultura. Pesmi, literatura, televizijska zabava, gledališče, filmi, slike, nastopajoči umetniki, kot so komiki, in risanke, lahko ljudi spodbudijo k dejanjem ali jih prepričajo, da sprejmejo nekaj, kar jim je bilo prej tuje. Imajo moč, da nagovorijo čustva na način, kot ga časopisi, monografije, knjige in podobno ne morejo.
Neverjetno je, kako je v sodobnem času popularna glasba – zlasti v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja – postala skoraj sveta za celotno generacijo. Predstavljala in izražala je nezadovoljstvo skupine dekadentnih mizantropov, ki so si življenje zamišljali kot »seks, droge in rokenrol«. Ker sem pripadnik te generacije, sem – čeprav nisem bil del te kulture – iz prve roke videl, kakšen vpliv imata glasba in film. Opazoval sem, kako so prek vsega tega spreminjali politične ideale mladih. Učinke teh sprememb vidimo še danes. Vidimo jih v prepričanjih današnje vladajoče generacije. V tistih, ki oznanjajo evangelij socializma, komunizma in sovraštva do buržoazije. V tistih, ki vsakogar, s katerim se ne strinjajo, označujejo za fašista, rasista, seksista in homofoba.
Prav tako je neverjetno, da se konservativci izogibajo uporabi umetnosti. Zdi se, da niso sposobni razumeti, kako pomemben je vpliv umetnosti in kulture na družbo. Platon je to uvidel že pred več kot dva tisoč leti, ko je dejal: lahko pišeš zakone, če lahko jaz pišem pesmi. (Opozorilo: nekateri ne verjamejo, da je to Platonov citat. Pogosto ga pripisujejo škotskemu patriotu Andrewu Fletcherju. Kdor koli je to izrekel, bravo zanj.)
Levica se že od nekdaj zaveda pomena umetnosti, zlasti vizualne umetnosti. To so vedeli že zgodnji komunistični voditelji, kot je bil Lenin. Film Bojna ladja Potemkin (Battleship Potemkin) je eden prvih primerov filma, ki je bil uporabljen za ideološko propagando. Hitler je imel svojo Leni Riefenstahl. Zakaj so konservativci zapustili področja glasbe, filmskega ustvarjanja, pisanja scenarijev, komedije in dramaturgije in vse to prepustili levici, je neznanka. Vendar se je konservativni inteligenci iz kakršnegakoli razloga to zdelo nepomembno. To je bila in je verjetno največja napaka konservativnega vodstva v sodobnem času.
Politično izražanje je ne glede na to, kako poteka, dolžnost, ki je konservativci ne opravljajo. To je pripeljalo do razočaranja, s katerim se danes soočajo konservativci, in sicer – čeprav je povprečen človek na ideološkem kontinuumu bolj desno kot levo, med inteligenco in vladajočimi razredi prevladuje levičarsko mišljenje.
Zdi se, da konservativci raje preklinjajo temo, kot da bi prižgali svečo. Naj se raje naučijo prižgati vžigalico, preden bo prepozno.
