4.3 C
Ljubljana
sobota, 23 novembra, 2024

Post-virusna EU: vrnitev k svojim koreninam*

Zdravstvena kriza, ki jo je povzročila Kitajska in je zajela ves svet, je dokončno razkrila vso bedo toliko opevane evropske solidarnosti. V trenutku, ko se prebivalstvo sooča s smrtonosnim virusom in ljudje umirajo, se bruseljski birokrati igrajo ideološke in politične igre. Namesto, da bi pomagali in ukrepali, sprejemajo resolucije in enostransko, brez kakršnikoli dokazov obtožujejo posamezne države domnevne avtoritarnosti. Seveda je to daleč od resnice, je pa dokaz več, da Evropska unija v politični krizi, da ne želi biti skupnost, kjer bi ljudje med seboj svobodno trgovali in potovali, ampak gre Bruslju predvsem za to, da kot nadnacionalna tvorba obvladuje tudi politično, družbeno in kulturno življenje v suverenih državah. Zato utegne spoznanje držav EU, da je najboljše takrat, ko si pomagajo same brez posrednika, korenito spremeniti post-virusno staro celino.

Evropa je v svoji zgodovini že doživela več kriz, ki so jo spremenile. Apokaliptični virus bo ta proces samo pospešil. Zadnja leta, ko doživljamo vsiljeno krizo identitete, se pogosto spomnim na propad zahodnega rimskega imperija. Tudi takrat so staroselce desetkale bolezni, a glavna razloga za zaton cesarstva, kakor to v knjigi Za Boga in dobiček opisuje Samuel Gregg, direktor na raziskovalnem inštitutu Acton, sta bila dva. Prvi je bil v razuzdanosti, ki je izhajala iz kulturne in moralne dekadence. Samozadostnost in otopelost intelektualnega uma  je nekdaj mogočen imperij popeljal na pot uničenja. Drugi razlog je bil, da so retardirani voditelji zanemarili vojsko in branjenje zunanjih meja. V takih razmerah hordam barbarov ni bilo težko osvajati ozemlja, še posebej, če so bili izdajalski politični demagogi pripravljeni sklepati kompromise, da bi si podaljšali svoje maligno uživaštvo.

Zgodovinskih vzporednic s sodobno Evropo ni težko najti, ni treba biti ravno Stephen Hawking, da prepoznaš identični vzorec obnašanja rimskih tribunov in bruseljske birokracije. Oboji najedajo evropsko civilizacijo od znotraj, s tem, da je danes to kulturni marksizem. Prek militantnih feminističnih združenj, aktivistov LGBT, antimilitarističnih prerokov, ekoteroristov, pokvarjenih in brezhrbteničnih nosilcev zakonodajne in izvršne oblasti, zanikovalcev življenja ter vračev ideologije smrti želijo uničiti evropsko kulturo in zgraditi globalno družbo brez narodov in nacionalnih kultur. Ta dekonstrukcionizem zlagane elite razjeda okostje Evrope in skuša oslabiti Evropejce. Tudi posamezne države so tarča. Madžarska in Poljska sta dve od teh, ki so trn v peti globalističnim težnjam po obvladovanju sveta. Enako Slovenija, ki se je po imenovanju desnosredinske vlade, ki jo vodi Janez Janša, znašla v nemilosti raznih mednarodnih organizacij, ki jih vodi in usmerja George Soros, utelešeno planetarno zlo. To gonjo je upočasnila (ne pa tudi ustavila) pandemija. A ravno države, ki so tarče, so se najbolj izkazale pri obvladovanju zdravstvene katastroge, njihove vlade pa si v javnosti krepijo podporo in ugled.

Kriza je zato priložnost, da se Evropa, ki jo je pandemija najbolj prizadela, vrne k svojim koreninam. Solidarnosti ni bilo, EU je izgubila verodostojnost, ljudje spoznavajo, da jih je Bruselj pustil na cedilu, da se lahko zanesejo le na svoji voditelje in svojo državo. Ko gre za življenje, jih spletkarjenje nadnacionalnih uradnikov ne zanima. Še več. Odvrača jih od tega, da bi nekdo od zunaj ukazoval njihovi državi in jim pridigal, kaj je prav in kaj narobe. To, da so se države obrnile navznoter, na prvo mesto postavile potrebe in zdravje svojih državljanov in zaprle meje, je bila zaradi nonšalantnega odnosa EU do krize povsem normalna poteza. In če upoštevamo, da so se med pogajanji o gospodarskem reševalnem paketu na ravni EU pojavile velike razlike med bogatimi in revnimi članicami ter da ni soglasja, ali spodbuditi inflacijo ali dopustiti deflacijo (zaradi šibkega povpraševanja in presežka pri ponudbi bi v normalnih razmerah sledila deflacija), se razkol samo še poglablja.

Mogoče je zato zdaj čas, da se zgodovina Evrope, kjer je zrasla najbolj veličastna civilizacija v zgodovini človeštva, začne pisati na novo. Vrnitev k tradiciji, lastni kulturi, krščanstvu in domoljubju se zdi neizbežna, kar dodatno jezi levičarske jezdece apokalipse, ki počasi in zanesljivo izgubljajo tla pod nogami. Čeprav bo boj še dolg, je razpoka v zidu koristnih idiotov z bruseljskih parketov dovolj velika, da se ustavi multikulturalistični in antinacionalni uničevalni pohod.

Politična kriza EU se je popolnoma razkrila ravno s koronavirusom. Pokazalo se je, da njene prihodnosti ne ogrožajo  nacionalne države, krščanstvo in tradicija, da je ravno suverenizem tisti, ki bo pomagal preživeti posameznim kulturam in gospodarstvom. Italija je jasno povedala, da ne želi biti več članica take EU, kot je sedaj. Italijani celo razmišljajo o Italexitu. Podobno je s Francozi, ki so bili do nedavnega največji zagovorniki združene Evrope, zdaj pa njihov finančni minister Bruno Le Maire poziva rojake, naj kupujejo domače izdelke. Nemčija nikomur ni želela dati potrebne medicinske opreme, vse je hotela zadržati zase. Nihče ni kritiziral njihove sebičnosti. In tako je prav. Če bo nova geopolitična podoba Evrope zrasla na temeljih suverenih držav, ki živijo v miroljubnem sožitju in med seboj trgujejo, bo dobro. EU lahko preživi samo na ta način. Zato lahko le upamo, da bo post-virusna Evropa dokončno odplaknila ošabno bruseljsko birokracijo, ki želi uresničiti temačni Kalergijev načrt.

*Kolumna je bila prvič objavkljena v madžarskiem konservativnem tedniku Mandiner.

(Slika: PrintScreen/Mandiner)

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine