Piše: dr. Vinko Gorenak
Te dni v Državnem zboru spet odmevajo prestopi poslancev, kot da bi šlo za neke vrste prestopne roke v nogometu. Štirje poslanci Janja Sluga, Igor Zorčič, Branislav Rajić in Jurij Lep, so oblikovali poslansko skupino nepovezanih poslancev. V zgodovini našega parlamentarizma to seveda ni kaj posebnega, zgodilo se je namreč praktično v vsakem mandatu. Ne gre torej le za prestope posameznih poslancev iz stranke v stranko, običajno na istem političnem polu, gre za nekaj več, torej za oblikovanje skupine nepovezanih poslancev, ki se pogosto oblikuje v neko novo politično stranko vsaj na naslednjih volitvah.
Sam tovrstnim prestopnikom pravim politični nomadi. Nomadi so sicer ljudje, ki nimajo stalnega bivališča ampak se selijo iz kraja v kraj največkrat zaradi hrane in preživetja. Nomadi, v grščini “nomás”, kar pomeni mesto za pašo. No saj tudi pri političnih nomadih gre za nekaj podobnega, običajno iščeno boljše mesto za “pašo”. V Sloveniji lahko politični nomadi uspevajo zgolj in samo zaradi znatne medijske podpore, drugod bi jih volilci že zdavnaj poslali na smetišče zgodovine. Politično nomadstvo sodobnega slovenskega tipa pa je mogoče tudi zaradi preizkušeno slabega volilnega sistema, ki ne glede na to, da volitve potekajo demokratično, venomer in venomer omogoča izigravanje in goljufanje volilcev.
Poglejmo nekaj primerov iz nedavne parlamentarne prakse. Po volilnem porazu leta 2004 je začela nekdanja vsemogočna LDS razpadati, njeno trdo jedro pa je ustanovilo ZARES in nekdanji pomembni poslanci LDS, z Gregorjem Golobičem na čelu, so prešli v ZARES. Leta 2011 je na hitro nastala Jankovičeva PS, med njenimi ustanovitelji pa so se znašli tako poslanci SD, poslanci DESUS kot tudi poslanci ZARES. Med njimi naj po spominu omenim samo nekatere, kot so Renata Brunskole (SD), Matjaž Zanoškar (DESUS) in Alojz Potočnik (ZARES). Leta 2013 je takrat vsemogočna Jankovičeva PS razpadla na dva dela in polovica poslancev je mirno prešla v SAB. Vsemogočna SMC leta 2014 sicer ni imela poslancev, ki bi bili prej poslanci drugih političnih strank, imela pa je take, ki so pred tem kandidirali na listah drugih političnih strank, levega političnega pola. Nekaj podobnega je bilo leta 2018 z LMŠ. Vseh individualnih političnih nomadov v zadnji desetih ali več letih se niti ne spomnim, bilo pa jih je zelo veliko. Najznamenitejši med njimi je Jani Möderndorfer, ki se je tolikokrat podal na politično nomadsko pot in zamenjal toliko političnih strank, da verjetno niti sam ne ve član koliko političnih strank je bil.
In kaj nam tovrstno politično nomadstvo v svojem bistvu, vsaj posredno pove? Zlasti to, da volilci na volitvah praviloma ne kaznujejo političnih nomadov, pa če tudi gre za prestope med političnimi strankami s popolnoma drugačnim programom. Sam kot poslanec nikoli nisem razmišljal o političnem nomadstvu. Za to sta vedno obstajala dva razloga. Prvi razlog so bili moji volilci, ki bi jih s takšnim dejanjem dejansko prevaral. Drugi razlog pa je bilo dejstvo, da ne bi znal prepričljivo zagovarjati drugačnih političnih stališč in vrednot.
Za konec pa se vrnimo k v uvodu navedenim najnovejšim štirim političnim nomadom. Seveda obstaja možnost, da se bodo politično parkirali med kandidate za poslance katerekoli politične stranke na levem političnem polu, toda vse kaže, da si večine tam ne želijo sploh pa ne na tako imenovanih izvoljivih mestih. Obstaja tudi možnost, da bodo oblikovali novo levo politično stranko, kar sploh ne bi bilo slabo, saj bi bil levi politični prostor še bolj razdrobljen. Danes se je prvič zgodilo to, kar se še nikoli ni. Kolegij predsednika DZ je povsem v skladu s poslovnikom odločil, da ne bodo člani delovnih teles. V LMŠ, SD, LEVICI in SAB so na nogah, grozijo z neke vrste bojkotom, kaj si pod tem predstavljajo ne vem. Za njih so bili Zorčič, Sluga in Rajić zadnje leto izdajalci, danes pa jih kujejo v zvezde. Le zakaj? To, da ne bodo člani delovnih teles z glasovalno pravico, lahko pa bodo razpravljali, je za njih neke vrste kazen, a blaga kazen. Mnoge demokratične države po svetu za politične nomade poznajo tako imenovane oslovske klopi, kamor posedejo politične nomade.
Dr. Vinko Gorenak je Državni sekretar v kabinetu PV, nekdanji poslanec DZ in minister za notranje zadeve, univerzitetni profesor ter član SDS.
