Piše: Dr. Andreja Valič Zver
Svet se vrti vedno hitreje. Dogodki si sledijo s takšno naglico, da jih je praktično nemogoče sproti in v polnosti osmisliti ter si ustvariti svoje mnenje o njih. A vendarle si nekateri zaslužijo našo posebno pozornost in podrobnejšo osvetlitev, čeprav so jih zlasti večinski mediji namenoma potisnili v obskurnost in s tem na rob našega zanimanja.
Verjetno ste, drage bralke in bralci, vsaj z enim ušesom prisluhnili poročilom o tragičnem dogodku, ki se je zgodil 9. novembra na protestih v španskem glavnem mestu Madridu. Nekdanjega evropskega poslanca in podpredsednika evropskega parlamenta, španskega politika Aleja Vidal-Quadrasa je atentator ustrelil v glavo. Na srečo je Vidal-Quadras atentat preživel in se zdravi v bolnišnici. Kakšne bodo posledice tega gnusnega napada, si težko predstavljamo. Ne le zdravstvene posledice za politika, pač pa tudi politične za Španijo in Evropo.
Vidal-Quadras je bil namreč visok politik španske Ljudske stranke, kasneje pa ustanovitelj stranke Vox, ki je med drugim izrazita nasprotnica nezakonitih migracij in zahteva »vnovično pokristjanjevanje Španije«. V kontekstu španske zgodovine je njihova zahteva razumljiva, saj so od sredine 8. pa tja do 16. stoletja na Pirenejskem polotoku vladali Arabci. Prisilno islamizirani prebivalci so sicer zahajali v mošeje, a čas arabske ali mavrske vladavine jim je ostal v slabem zgodovinskem spominu. Morda bi celo lahko naredili ohlapno primerjavo s kasnejšo islamsko turško vladavino na Balkanskem polotoku, kjer so oblasti na vse mogoče načine izžemale domače prebivalstvo in si za vse večne čase vtisnile pečat tlačiteljev in zavojevalcev. Še Slovenci, ki smo bili od 14. do 16. stoletja deležni divjaških vpadov s turškega ozemlja (pravzaprav z območja današnje
Bosne), nismo imuni pred tovrstnim prastrahom in odporom v zvezi z islamskimi zavojevalci. Zato lahko razumemo današnje zahteve španskih množic po novi »reconquisti«, novem pokristjanjevanju, proti ilegalnim vdorom za boj sposobnih islamistov, proti njihovi infiltraciji v vse pore socialnega sistema in njihovim nameram, da v primernem trenutku zadeve obrnejo v svoj prid.
Vidal-Quadras torej ni nepomemben »vaški šerif«, pač pa je eden od mnenjsko najvplivnejših in pogumnih španskih politikov. Na protestih v Madridu je skupaj s tisoči drugih Špancev protestiral proti kraji volilne zmage španski Ljudski stranki in sklenitvi kravje kupčije poraženih socialistov s katalonskimi separatisti. Zveza dveh popolnoma različnih zakoncev – »marriage of convenience«, bi dejali Angleži, po domače pa poroka zaradi interesov − je seveda že vnaprej obsojena na neuspeh. A nekdanji katalonski predsednik Puidgemont bi sklenil pakt tudi s hudičem, da bi se le izognil zaporni kazni, dosojeni zaradi kovanja zarote proti španski državi. Saj vem, zdaj boste nekateri porekli, da imajo Katalonci pravico do neodvisnosti. Tako preprosto to seveda ni. V nasprotju s Slovenci, ki smo se ob razhodu z rajnko Jugoslavijo sklicevali na ustavo, ni nikjer v španski ustavi zapisane te pravice. Še bolj pomenljivo je dejstvo, da je bil na referendumu rezultat bistveno drugačen od izida slovenskega plebiscita in da mnogo Kataloncev preprosto ne želi zapustiti Španije. Med njimi je tudi Vidal-Quadras, ki je bil rojen v katalonskem glavnem mestu Barceloni.
A Vidal-Quadras je bil verjetno ustreljen zaradi svoje podpore boju za človekove pravice, še posebej za pravice žensk v Iranu. Tako kot evropskega poslanca Milana Zvera ga je totalitarni režim iranskih mul uvrstil na seznam teroristov. Mimogrede, za novinarko Pop TV Alenko Arko je takšen seznam »stvar zornega kota« in »percepcije«, za koga drugega pa presneto resna zadeva. A konec koncev, le kako bi lahko od mentalno in drugače odvisnih osebkov pričakoval sočutje, razumevanje in podporo?
No, hvala bogu Vidal-Quadras premore vse troje. Predvsem pa pogum. Ko smo pred desetletjem in več ustanavljali Evropsko platformo spomina in vesti, je kot podpredsednik evropskega parlamenta in kot Španec razumel, da se stoletje totalitarizmov ne sme nikoli več ponoviti in da je zato življenjskega pomena sočutje z žrtvami, raziskovanje, razumevanje in obsodba zločinov totalitarizma. V nasprotnem primeru bomo vsi žrtve. Vidal-Quadras je žal tudi sam postal žrtev zla. Zla, ki prihaja iz različnih smeri, njegov skupni imenovalec pa je uničenje naših vrednot, načina življenja, naše civilizacije.
