Visoke šole za politične vede k sreči nisem obiskovala in sem hvaležna (pokojni) mami ter bratu, da sta mi odsvetovala vpis.
Sem pa diplomantka FSPN ( Fakultete za sociologijo, politične vede in novinarstvo) iz časov, ko je pred Dolančevo hišo stala čuvajnica in nas je varnostnik opominjal, da smo pod nadzorom. Res smo bili, posebej na partijskem sestanku, ko smo študentje morali oceniti delo svojih dveh profesorjev: Janeza Jerovška in Veljka Rusa. Slednjega sem spoštovala in priložnostno utrjevala v angleškem jeziku. Kot nekdanja študentka Filozofske fakultete in »au pair« girl v Londonu, sem angleščino po povratku iz Anglije obvladala v tolikšni meri, da sem se celo preizkusila v simultanem prevajanju. Bila pa sem nedorasla vlogi, ki so nam jo študentom vsilili pri čistki v začetku sedemdesetih let in sem predavalnico v kateri je potekal naročeni politični »linč«, predčasno zapustila.
Zdenko Roter je bil mentor moje prve seminarske naloge, o religiji in ko sva se v Pokrajinski in študijski knjižnici srečala po predstavitvi njegove avtobiografske knjige, sem bila počaščena, da me je po več kot štiridesetih letih pozdravil z imenom in priimkom. To, da je bil udbovec ( za kar sem izvedela mnogo kasneje) me ni motilo, bolj me je, da so stanovski kolegi takrat več pozornosti kot avtorju, namenjali upokojenemu prvemu predsedniku, rojaku.
Nerazumljiva mi je tudi preobrazba Spomenke Hribar, ki se je v mojih študentskih letih sicer še težko izražala v slovenskem jeziku, medtem, ko so bila predavanja Tineta Hribarja tudi vsebinsko brezhibna. Brala sem oba in se v kasnejših letih spraševala, kaj se dogaja z žensko, ki je bila pri osamosvojitvi Slovenije moja vzornica.
V življenju upoštevam rek, da ne vstopaj v isto reko in ker me je izkušnja v Muri, ki je na mestih z vrtinci zahrbtna reka, izučila, zdaj plavam na soboškem bazenu. Vedno pogosteje pa se spominjam sorodnice, ki so jo še ne osemnajstletno, do smrti pretepli, ker je stanovala pri ovadenem stricu, mojem (pokojnem ) očetu. »Odplavala« je po Dravi, kakor mnoge druge žrtve informbiroja v letu, ko sem se rodila. In se v sedemdesetih letih naučila, da so vsakršne manipulacije škodljive. Iz zgodovine ( pa ne le tiste, ki jo pišejo zmagovalci) bi se morali naučiti, da je življenje največja vrednota in neresnice ovira, posamezniki pa plačujemo previsoko ceno zaradi neutemeljenih predsodkov.
