Piše: dr. Metod Berlec
Konec julija in začetek avgusta sem z družino nekaj dni preživel na jugu Istre. Novinarsko-uredniško delo, ki večinoma poteka v pisarni ob računalniku, je zamenjalo aktivno preživljanje počitnic: plavanje, potapljanje, kolesarjenje in pohajkovanje v največji vročini.
A tudi tokrat si nisem mogel pomagati in sem na mah prebral nekaj knjig; od knjige francoske filozofinje Chantal Delsol Konec krščanske civilizacije, francoskega filozofa Oliverja Roya Je Evropa krščanska? do treh bolj strokovnih novinarskih knjig, od katerih naj omenim samo knjigo pokojne profesorice za novinarsko sporočanje, novinarsko etiko in vzgojo za medije Mance Košir Surovi čas medijev. Čeprav je knjiga izšla že leta 2003, je zanimiva za branje. Pri tem me je kar nekoliko presenetilo, da je profesorica s FDV knjigo posvetila ne samo »Slavi Partlič (1951−2001), novinarki z ogromnim znanjem in pokončno etično držo«, ampak tudi »Jožetu Pučniku (1931−2003), mojemu učitelju demokracije«. V knjigi se spominja, kako je bila konec osemdesetih let prejšnjega stoletja med tistimi, ki so bili »nezadovoljni državljani Socialistične federativne republike Jugoslavije«, med tistimi, ki so bili »nezadovoljni prebivalci Socialistične republike Slovenije«, med tistimi, ki so bili »nezadovoljni z enopartijskim političnim sistemom in nenašo oblastjo«. »In bili smo nezadovoljni s takratnim Društvom novinarjev Slovenije. Hoteli smo drugačno novinarstvo, zato drugačno združenje drugačnih novinarjev.«
Vinko Vasle, Slava Partlič, Zlata Krašovec, Manca Košir in številni drugi alternativci so imeli takrat vrh glave zahtev, naj bodo novinarji družbenopolitični delavci, ali kot je pisalo v jugoslovanskih novinarskih kodeksih, privrženci marksizma in leninizma, »odgovornega državi, sodelujočega pri graditvi samoupravne družbe, zavzemajočega se za razvoj socialističnega samoupravljanja«. To je spremenil šele prvi slovenski novinarski kodeks leta 1991, ki je za novinarjevo temeljno obveznost postavil »resnično in neponarejeno obveščanje javnosti«. V Kodeksu slovenskih novinarjev iz leta 2002 pa so v preambuli zapisali, da je prvo vodilo novinarjev »pravica javnosti do čim boljše informiranosti«. »Obveščenost javnosti je temelj delovanja sodobnih družb in je pogoj za delovanje demokratičnega sistema.« A žal so v Društvu novinarjev Slovenije (DNS) in Sindikatu novinarjev Slovenije (SNS) kljub lepo zvenečemu kodeksu še naprej ostali »družbenopolitični delavci« in s pomočjo medijske konstrukcije realnosti v veliki meri še naprej podpirali stranke, ki so nastale iz nekdanjih družbenopolitičnih organizacij ter vsa leta tranzicije držali štango omrežjem, povezanim s tranzicijsko levico. Zato smo leta 2007 skupaj z nekaterimi zgoraj omenjenimi alternativci ustanovili Združenje novinarjev in publicistov (ZNP). Z namenom zavzemanja za svobodo izražanja ter neodvisnost novinarstva in publicistike od političnih in kapitalskih centrov moči, za idejno raznovrstnost oz. spoštovanje svetovnonazorske različnosti, za parlamentarno demokracijo, korektno novinarsko poročanje v skladu z Münchensko deklaracijo o dolžnostih in pravicah novinarjev iz leta 1971. Koliko smo pri tem uspešni, je drugo vprašanje, a s svojim novinarsko-uredniškim delom si moramo dan za dnem prizadevati v tej smeri.
No, med preživljanjem dopusta je bil prav poučen obisk Brionov oz. otoka Veliki Brion. Priznam, da sem bil tam prvič. Če sem si pred leti v največji vročini ogledal Goli otok, kjer so trpeli t. i. informbirojevci, politični zaporniki in nasprotniki Titovega režima, je zgodba, povezana z Brioni, povsem drugačna. Poseben pečat mu je dal avstrijski železarski industrialec Paul Kupelwiese, ki je konec 19. stoletja kupil to otočje in na Velikem Brionu dal zgraditi elitni turistični center s hoteli in spremljevalno turistično infrastrukturo. Kupelwieser je na Veliki Brion povabil slovenskega gozdarskega strokovnjaka Alojza Čufarja, ki je postal upravitelj otočja, za boj proti malariji pa v začetku 20. stoletja celo znamenitega zdravnika, mikrobiologa in Nobelovega nagrajenca Roberta Kocha, ki je s pomočjo kinina premagal epidemijo malarije. Po drugi svetovni vojni si je otočje prisvojil jugoslovanski komunistični diktator Josip Broz Tito. Na otoku Vanga si je dal urediti posebno počitniško rezidenco. Kot domnevni zastopnik »radničke snage« je na otočju užival kot velik buržuj; gostil je politike, prijatelje in filmske zvezde mednarodnega slovesa. Skratka, Tito je kot rdeči monarh na Brionih na veliko užival, medtem ko so njegovi politični nasprotniki tolkli kamne na Golem otoku …
