Radoveden in z mešanimi občutki sem se danes podal levu naravnost v žrelo. Z mojo prijateljico video kamero sem zakorakal v središče dogajanja na Prešernovem trgu. Razveselila me je ugotovitev, da je Prešern sam v dobrih rokah, saj so vznožje spomenika zasedli slovenski domoljubi. Po tem, kar se je že dogajalo pred kratkim v Angliji, je bojazen za našega kulturnega velikana upravičena. Žalostno je le, da je morala te zavedne Slovenke in Slovence varovati policija. V toku dogajanja je bilo jasno, da je bila ta zaščita potrebna. Kar nekaj prenapetežev jim je pretila z agresivnimi gestami. Sicer pa je bila moja ugotovitev, da se nahajam v žrelu zelo ostarelega leva. Verjetno ne bi bil več v stanju raztrgati večji plen. Za to rabi kup pomagačev z slovenske levice, da mu, v glavnem težko prebavljivo hrano, pripravijo v primernih grižljajih, da jih lahko pogoltne.
Ljudje okoli meine so naredili, razen dveh tetoviranih debelušk, kakršne srečaš v kakšnem ameriškem supermarketu s polovico prašiča v nakupovalnem vozičku, prilično normalen vtis. Komaj sem videl kakšno peterokrako na majicah. Tu in tam je kdo spustil kakšno krilatico proti vladi, pa je začuden ugotovil, da nima dovolj odziva. Mnogo je bilo frustriranih starejših oseb, ker so jim njihovi ljubezenski aparati v socializmu bolje služili, kot danes v demokraciji in jim takšne prireditve podarijo malo draženja njihovih zakrnelih občutkov.
Da bi prireditev bolje uspela, so se organizatorji zatekli bližje k Bogu tako, da so svoj program izvajali kar na cerkvenih stopnicah. Neurejenost odra so polepšali z enim partizanskim praporjem, z lepo svetlečo zvezdo na drogu, kot da hoče ponovno popeljati ubogo, sestradano ljudstvo v nova presenečenja. Program so pričele pevke z vreščaečo internacionalo. Prvo sem pomislil, da igra star gramofon za navijanje. Vsekakor so imeli nekateri prisotni vtis, da se je nenadoma odprla Hiša cvetja in po prostoru je zavejal mrliški duh revolucije in po naftalinu dišeči nastopajoči so uprizorili zapoznelo proslavo pokopa komunistične Slovenije. Tudi čas je bil zelo dobro izbran, saj je dve uri pozneje sledila potem proslava nove, moderne Slovenije, brez prikazni iz časov vsemogočne partije in diktature.
Prava poživitev in simbolični znanilec nove Slovenije, je bil na prireditvi harmonikaš ob robu tromostovja, ki je neutrudno igral domače viže. Nekateri so se pritoževali, da mora nehati, ker želijo poslušati kulturni program. Pa ni odnehal. Vsekakor posnemanja vredno. Po eni uri se je vse tiho razšlo, brez kakršnih partijskih sklepov. Programa na stopnicah nisem poslušal, saj vsebino sem že poznal na poti tja.
Vesel sem, da sem se udeležil tega pogreba. Mnoge stvari so se mi v glavi razjasnile in poenostavile. Nič več se ne bom ubadal s tem, kaj je z nasprotniki narobe, kje jim lahko pridemo naproti, kaj lahko bolje naredimo. Danes sem videl, vsaj organizatorji so boljševiki in ne želijo nič drugega, kot komunizem nazaj, naj stane kar hoče.
Franci Kindlhofer
