7.2 C
Ljubljana
petek, 15 novembra, 2024

Pogojni refleks in Kučanovo »žgečkanje« upornikov

Piše: Gašper Blažič 

Slovenija je res nenavadna država nenavadnih ljudi, bi lahko rekli. Trditev se morda zdi stereotipna in morda tudi do koga krivična. A vendarle: novi pozivi k demonstracijam proti ukrepom zaradi covid19 kažejo izjemno kontradiktornost tistih, ki takšne shode organizirajo in pozivajo ljudi k udeležbi. 

Protestni shodi sami po sebi niso sporni. Dogajajo se v vseh demokratičnih družbah in predstavljajo poseben segment pravic in svoboščin, tudi pravice do nestrinjanja. Tako sem se tudi sam pred skoraj dvema letoma udeležil protestnega shoda na Prešernovem trgu v Ljubljani zaradi vsega, kar se je nabralo v času tranzicijsko-levičarskih vlad. Shod ni bil posebej množičen, privabil je v glavnem člane in simpatizerje pomladnih strank – verjetno tudi zato, ker je bil motiv za udeležbo na protestih slaboten, tista tiha večina pa se protesta ni udeležila, ampak ji je bilo vseeno.

Marsikdo se čudi, kako to, da je po zamenjavi vlade motiv za proteste med ljudmi, ki sicer niso politično profilirani, tako zelo narastel. Morda je del odgovora na to vprašanje tudi nedavni »tihi sprehod« zadnjega šefa partije Milana Kučana na shod t. i. petko-kolesnikov. Pa ne zato, da bi v Kučana projeciral vse slabo, ampak zato, ker nikoli ni prenehal biti šef neformalnega omrežja, ki je po letu 1990 postalo nadomestek za dotedanje institucije »javne varnosti«, medtem ko velik del pomladne politike tovrstna omrežja še vedno podcenjuje. In to kljub številnim bizarnim dogodkom, usmerjenim v demontažo sedanje vlade. Vsa pozornost je znova usmerjena v prihodnje volitve, skoraj nič pa v tehnologijo, s katero politično podzemlje lahko odloča o izidu volitev.

Medtem pa se večini javnosti zdi normalno, da lahko Anis Ličina poziva na proteste zato, »da se zbudite, pokažete nestrinjanje omejevanja svobode, nestrinjanje kršitve ustavnih pravic in kršitve zakonov«. Glej no glej, kdo se oglaša o kršitvah zakonov! To je seveda samo ena od kontradikcij v javni sferi, kar kaže na strahovito zmaličenost javnih horizontov vseh mogočih prekucnikov, ki so v času prejšnjih vlad molčali, ker so imeli očitno zagotovljeno odlično preskrbo z davkoplačevalskim denarjem. Da so sedaj vsi ti mali in veliki uporniki na nogah, torej ni presenetljivo. Vendar niso na nogah zato, ker bi jim bilo karkoli vzeto, pač pa iz preventivnih razlogov – kot sem enkrat že zapisal, vladi sporočajo, da si slučajno ne bi drznila niti dotakniti njihovih privilegijev. In jasno je, da če jim bo uspelo doseči izgon sedanje vlade in njenih strank iz vladne palače, se bodo tudi številni »aktivni državljani« demobilizirali. Ker bo Slovenija končno spet »normalna«.

Edino, kar bodo počeli, bodo verjetno sodne (in še kakšne druge) terjatve od medijev, ki branijo sedanjo vlado. Prav včeraj je uredništvo Demokracije prejelo zanimiv odškodninski zahtevek, pod katerega se je podpisal Ivan Gale. In ko sem bral argumentacijo in se spomnil vseh dogodkov, povezanih z »narodnim herojem« iz Zavoda za blagovne rezerve, sem se moral vsaj malo nasmejati. Tudi zato, ker bi lahko s tovrstno argumentacijo tudi sam vlagal odškodninske zahtevke – vendar pač nisem ravno ljubitelj pravdanja za vsako figo in kvadraten centimeter zemlje, ki jo je morda zasedel sosed.

Zagotovo pa je Kučanov »sprehod brez kolesa« vsaj mene znova opomnil, da »komite za psihološko-propagandno dejavnost« še vedno deluje. In njeni nosilci dobro vedo, kako deluje pogojni refleks v povezavi z odzivanjem na razna družbena in politična vprašanja, zaradi česar znajo vedno učinkovito »požgečkati« vse potencialne upornike in prekucnike. Pomladna stran se tega očitno še ni naučila. In tudi zato bo za velik del javnosti Anis Ličina neke vrste narodni heroj.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine