Piše: Franci Kindlhofer
Težko bi našli močnejšo simboliko stanja v slovenski družbi, kot je ta. Na Trgu republike štrli v nebo še vedno skropucalo iz brona, ki ponazarja kaotičnost komunistične revolucije, pod njim pa prižgane sveče žrtvam tistih, ki so si ta spomenik postavili. Namesto, da bi bili ta simbol 45-letne diktature na večer 26. junija 1991 v sklopu slovesnosti odstranili, je ostal kot pretnja vsem, ki so ob osamosvojitvi Slovenije in razpadu komunistične Jugoslavije upali tudi na korenite politične spremembe.
V resnici se je ponovilo leto 1945 v milejši obliki; vsi smo se veselili samostojnosti, a komunistična ideologija je ostala naprej prisotna in je poskrbela za nadaljevanje razcepljenosti naroda. Za nami je štiriintrideset let demokracije, ki nas spominja na hojo po vrvi, katere drugi konec doseže le izurjen artist. Tako je več vlad prehodilo le pot do polovice, potem pa je bilo z lovljenjem ravnotežja konec. Na tej, negotovi poti, ni uspelo nobeni vladi temeljito pospraviti s preteklostjo in postaviti Slovenijo na zdrave temelje, na katerih bi lahko uspevalo naše vsakdanje življenje in bi lahko z zaupanjem gledali v bodočnost.
V poskusih izničevanja prizadevanj za strpno skupno življenje, je poleg ponesrečenega štarta s partijskim sekretarjem Milanom Kučanom kot predsednikom države, najbolj uspešna sedanja vlada leve koalicije s premierjem Robertom Golobom. Manjšinske koalicijske stranke s komunističnim predznakom, posebno pa Levica in SD skrbijo, da vlada ne zapusti »pravo« stran zgodovine. Tako se nekateri njihovi poslanci vidijo kot nasledniki komunistov in to tudi javno demonstrirajo z druženjem in nastopi v borčevskih krogih na njihovih namišljenih zmagovitih podvigih ali kot sodelujoči na proslavah, ki častijo komunistično partijo. Tako najdemo ministrico za kulturo na Čebinah, zagretega poslanca Svobode v Dražgošah, ali kot zgodovinarja, ki opeva slavno NOB.
Vzporedno se pa dogaja demontaža vsega, kar bi spominjalo na demokratično zmago nad komunizmom in bi mogoče spravilo to ideologijo in njene akterje v nevarnost, da bi morali svoja dejanja v preteklosti opravičevati ali vsaj pojasniti. V tem sorazmerno kratkem času je, že 15. vlada, uspela zavrteti kolo zgodovine krepko nazaj. Z hitrim postopkom ji je uspelo javno RTV podjarmiti vladni kontroli, ukinila je Urad za demografijo, Muzej osamosvojitve je spojila z Muzejem novejše zgodovine in lani se je lotila celo najbolj pekoče rane slovenskega naroda, ukinila je namreč Dan spomina na žrtve komunistične diktature. Hvala bogu ni s tem dekretom zlomila volje in ponosa svojcev in potomcev teh žrtev. Tako smo videli 16. maja letos na Trgu republike, kljub slabemu vremenu, več ljudi, kot lani.
Da ni bil nihče prisoten z državnega vrha je seveda že standard za Golobovo vlado in znak brezbrižnosti in ignorance predsednice Nataše Pirc-Musar, ki ji bolj leži druženje s pisano družbo spolnih provokatorjev na ljubljanskih ulicah, kot pa, za njo verjetno preveč komplicirana novejša zgodovina Slovenije. Tako gledano, se ne smemo čuditi reakciji nekaterih prenapetežev, ki se pojavljajo v raznih socialnih medijih z žaljenjem in provokacijo žrtev in njihovih svojcev.
Mislimo na 16. maj 2025 že sedaj. Biti nas mora še več in mislimo na to, da damo žrtvam obraz. Pripravite fotografije žrtev. Mogoče se bo ta ali oni podpornik komunističnih rabljev le zamislil in uvidel, da naša bodočnost ni v večnem sovraštvu. Nerazumljivo je, če nekdo nedolžne žrtve še dodatno bremeni s sovraštvom samo zato, ker išče opravičilo za svoja dejanja. Že njegov molk bi bil bolj človeški.
