Piše: Gašper Blažič
Imel sem srečo, pravzaprav privilegij, da sem leta 2009, ravno pred božičem, sodeloval pri izvedbi znane Ionescove drame Plešasta pevka. Na odru človek še bolj začuti sporočilnost te antikomedije, ki predstavlja satiro na račun banalnosti, konformizma in izpraznjenosti malomeščanstva – karkoli že ta izraz pomeni. Že sam naslov je na svojski način absurden, iztočnico zanj pa je avtor, francoski dramatik romunskega rodu Eugène Ionesco očitno izpeljal iz stavka, ki je morda nastal kar nekoliko spontano. In sicer iz majhnega delčka dialoga med Gasilcem in gospo Smith: »Saj res, kaj pa plešasta pevka?« – »Še vedno se češe tako kot prej.«
Na to kombinacijo odrskega prikaza absurda, plehkosti in ponavljanja sem se spomnil nedavno, ko sem zasledil novico o menda osladnem pismu, ki ga je ljubljanski župan Zoran Janković poslal svojemu prijatelju, srbskemu predsedniku Aleksandru Vučiću, kar pa je bila samo nadgradnja Jankovićeve groteskne ocene, da je nesrečo s porušenim nadstreškom v Novem Sadu, ko je umrlo petnajst ljudi, nekdo izrabil za politično agendo. Ja, Zoran je bil v teh svojih trditvah brutalno iskren! Celo v takšni meri, da so se morali oglasiti levičarski aktivisti in mu brali levite, hkrati pa podprli protestnike v Srbiji. Toda ljubljanski Zoran ni kdorkoli – gre vendarle za realnega šefa Golobove vlade, ki sicer ves čas skrbi za to, da so ti isti aktivisti finančno zelo dobro preskrbljeni. No, če začutijo, da je premalo, »politkolesarji« javnosti predstavijo, da vlada ne izpolnjuje zavez, ki so jih koalicijske stranke dale pred volitvami. In verjetno ni naključje, da se ti aktivisti niso oglašali ob Jankovićevih rabotah. Niti ob njegovem ogrožanju pitne vode z »drekovodom«!
Je pa Zoran očitno po eni strani tudi koristen, saj je s svojim pismom hitro podrl mit, ki ga širijo levičarji, češ da je Vučić nekakšen srbski Janez Janša, ker menda uporablja enake ali vsaj podobne avtoritarne prijeme. Toda pred davnimi leti se je »šerif« ob obisku na Hrvaškem pohvalil prav s tem, da mu nič ne morejo prav zato, ker je nasprotnik Janše. Zato lahko na domačem terenu izobesi mavrično zastavo na mestni hiši in se pohvali, da je Ljubljana prijazno mesto za vse, ki prisegajo na istospolna partnerstva, teorije spola in podoben prebujenski razvrat. Tu in tam se je spopadel z aktivisti v nekdanji tovarni Rog, pa je bilo tudi to hitro pozabljeno in »Zoki« je bil spet glavni. In je lahko veselo biznisiral z Vučićem, ne da bi vsa ta ljubljanska leva scena vsaj enkrat malo dvignila obrvi. In ko se je spustil na tako barbarski nivo, da še vedno (!) ne dovoli niti pokopa Romov, katerih zaščitniki so menda isti aktivisti, ki se sedaj pritožujejo nad pismom, se prav tako nihče od teh varuhov morale ni oglasil. Še več: ves ta čas so mu odpisovali dolgove, obtožnice pa proceduralno tako zavozili, da se je vedno izognil kazenskim sankcijam.
Očitno pa je, da je Jankovićev resnični status v slovenski politiki postal jasen, šele ko so o mnenju povprašali tako predsednico republike Natašo Pirc Musar kot predsednika vlade Roberta Goloba. Nobeden od njiju noče komentirati notranjepolitičnih razmer v Srbiji ne glede na to, da je še nekaj dni prej Pirc Musarjeva izrazila »veliko zaskrbljenost« zaradi nove avstrijske vlade. No, Golob se je elegantno izognil konkretnemu odgovoru, češ da ima vsak pravico do svojih političnih stališč. Če se imenuje »Zoki«, je pozabil dodati. Za opozicijo namreč uporablja drugačna merila. Tam ni več debate o različnosti političnih stališč, kajti »oni« (»janševiki«) so v resnici sovražniki, škodljivci.
No, Milan Kučan se je očitno vzdržal nevtralnosti: podprl je srbske študentske demonstracije. To je po svoje simptomatično in kaže na razpoke v slovenski tranzicijski levici. Toda česanje plešaste pevke bo še naprej ostalo takšno, kot je – dokler ne bomo na ulicah tudi Slovenci …
