Piše: Gašper Blažič
Anekdota, ki jo boste našli tudi v najnovejši številki tiskane Demokracije: Ker legendarni francoski finančni minister Jean-Baptiste Colbert ni več vedel, kakšen davek bi še predpisal kot pomoč prazni državni blagajni, mu je neki filozof predlagal, naj predpiše davek na pamet. »Vsak ga bo rad plačal, da ne bo veljal za neumnega,« je zagotavljal filozof. »Odlično!« je bil navdušen Colbert. »Obljubim, da ga vam ne bo treba plačati!«
Star pregovor pravi, da roka roko umije. Kar pomeni verižno reakcijo medsebojnih uslug. Ko pa takšna strukturna grešnost zajame tudi organe pregona, pa postanejo stvari skrajno resne.
Poglejmo primer. Policija menda že nekaj dni zapored zaman (!) objavlja pozive, naj se javijo morebitne oškodovanke kaznivih dejanj s področja kršitve spolne nedotakljivosti v primeru razvpitega FotoPuba na Tivolski 44, ki je eno od številnih zatočišč t. i. alternativne umetnosti (v Ljubljani je sicer kar nekaj takšnih »gnezd«). Ker prijav kaznivih dejanj bojda ni, policija po zakonu ne more ukrepati – tako nas prepričujejo številni spin doktorji. O tem, da bi morala policija na podlagi sumov že po uradni dolžnosti opraviti preiskavo, pa seveda niti besede. In če prijave ni, ni kaznivega dejanja. Povedano drugače: izjave, objavljene na instagramu, naj bi bile torej navaden blef in morda celo tajno izdelan projekt SDS, namenjen diskreditaciji Levice, če prav razumemo razne javnomnenjske vplivneže. In tako smo prišli do točke, da je resnična žrtev tega dogajanja Luka Mesec in njegova stranka. In da bi morali normalni ljudje torej podpreti njegovo namero, da proti medijem, ki so njem menda širili neresnice, vloži kazenske ovadbe in odškodninske tožbe.
Pa je res tako? Poglejmo bolj natančno. Minuli konec tedna, ko je afera komaj dobro prihajala na dan in je v javnost prišla pretresljiva novica o samomoru Romana Uranjeka (kar je seveda dokaz, da zadeve niso bile nedolžne), je Luka Mesec nekoliko pavšalno zavrnil obtožbe, češ z Dušanom Smodejem nimam nič – kot da ga ni nikoli srečal in da se tudi nikoli ni potikal okoli Tivolske 44. Seveda so tudi ostali morebitni prijatelji – v kolikor se niso zavili v molk – zatekli k trditvam, da ne poznajo tega človeka. Teh izjav se je nato nabralo kar precej vse do ponedeljka zjutraj, še preden je petelin drugič zapel. In ko je v javnost pricurljal posnetek, da Luka Mesec vendarle ni tako »daleč« od FotoPuba, je moral svojo prvotno izjavo umakniti. In seveda še dodatno podkrepiti svoje grožnje s kazenskimi pregoni zoper neubogljive, kajpak »SDS-ove medije«. S čimer je med vrsticami dejansko povedal predvsem to, kako strahotno nervozen je zadnje čase, še bolj pa njegovi prišepetovalci, ki so se še nedavno nadejali, kako bo vlada uvedla nove davke in nato denar razdeljevala izbranim nevladnim organizacijam.
Zagotovo pa je zanimivo opazovati odzive na škandal zlasti na družbenih omrežjih. Po paničnem brisanju sledov in prvega šoka je sedaj sledila znana taktika, da je napad najboljša obramba. Torej, za »radiator« afero z zlorabo mladih deklet je kriv kajpak Janez Janša, ta dekleta so v resnici zlorabili janšisti in nato dejanje podtaknili nasprotnikom. Seveda so vmes vsi, ki želijo ubraniti »mesečnike« pred morebitnim javnomnenjskim cunamijem, poskrbeli tudi za to, da so profil, kjer so objavljali pričevanja deklet, blokirali in ni več dostopen. Kar je še en primer cenzure in poskusa, da bi neurje čim prej minilo in bo nato spet sledil »business as usual«. Nič novega – takšnim poskusom smo bili priče že pred dvanajstimi leti v takrat zelo razvpiti aferi Baričevič. In iz izkušenj vemo, da je ranjena zver nevarna, zato je potrebno grožnje z ovadbami in tožbami vzeti kot zanesljiv znak strahu pred izginotjem v politično anonimnost.
A ker tranzicija v Sloveniji tudi po več kot treh desetletjih ni končana in se duhovno-finančna dinastija Mačkovih mladičev še kar nadaljuje, tudi ni presenetljivo, da se je Katarina Kresal po političnem debaklu vrnila v javnost kot – TV zvezda. Medtem ko se je Gregor Golobič sprijaznil s tem, da mu vloga frontmana ne ustreza preveč in je zato presedlal med strice iz ozadja. Jedro tranzicijskega plenilstva pa še naprej ostaja isto, kar pomeni, da se izsledki družboslovnih raziskav izpred dobrih dveh desetletij (denimo glede medijev, kar je raziskoval in poročal Zavod za oživitev civilne družbe, ali pa elit, s čimer se je aktivno ukvarjal prof. dr. Frane Adam) niso niti malo postarali. Razlika je le v tem, da so v ospredje prišle nove generacije klientov, od Jaše Jenulla do Nike Kovač.
Prav zato je potrebno nov strahoten škandal, ki za marsikoga niti ni presenečenje, postaviti v širši kontekst slovenske tranzicijske zgodbe, kjer po prepričanju plenilcev Boga ni (kar ne pomeni, da bogovi ne obstajajo) in je torej vse dovoljeno. No, vse je seveda dovoljeno, kot bi rekli stari Rimljani, zgolj Jupitru, ne pa tudi govedu (torej nam, »butastim preostalim«, ki smo po zamisli teh plenilcev vpisani na seznam tistih na »napačni strani zgodovine«. Seveda moramo vzeti v zakup, da razvijanje škandala še ni končano in da tisto glavno šele prihaja. In da je morda to priložnost, da se milni mehurček retrotranzicije končno razpoči.
In še to – prav vsi davkoplačevalci si bomo morali zastaviti ključno vprašanje: v kolikšni meri smo v času zadnje Janševe vlade nasedali domnevni moralni drži vseh tistih levičarskih korifej, ki so uprizarjale kolesarske in druge burke pred parlamentom? Ali lahko takšno brambovsko držo za ohranitev »pridobitev revolucije« sploh lahko smatramo kot izraz pristnega aktivnega državljanstva? Če bo ob aktualnem dogajanju večini državljanov znova vseeno, potem je morda edino zdravilo to, kar je nakazano v uvodni anekdoti: uvedimo davek na pamet. Luka Mesec bi to zagotovo znal narediti.
