To javno pismo sem se po dolgem premisleku odločila napisati zato, da slovenske volivke in volivce posvarim pred tem, da bi nasedli zavajujoči predvolilni propagandi in volili stranko Socialnih demokratov (SD).
Naj povem, da sem bila aktivna članica SD vse od leta 2005, iz te stranke pa sem izstopila na začetku leta 2016, ko sem dokončno ugotovila, da se ta stranka sploh ne zavzema za t. i. malega človeka in socialno pravičnost, temveč predvsem ščiti gospodarske in politične interese starih udbovsko-partijskih povezav, hkrati pa skrbi tudi za zaposlovanje svojih – pretežno slabo izobraženih in nesposobnih kadrov – v podjetjih v državni lasti (Petrol, Telekom, NLB …), po ministrstvih in še posebej po centrih za socialno delo po celi Sloveniji. To je tudi dejanski glavni razlog, zakaj SD tako ostro nasprotuje prodaji podjetij v državni lasti tujim strateškim vlagateljem. Dobro vedo, da se bo v tem primeru velika večina njihovih ljudi v teh podjetjih hitro znašla na cesti, saj so njihovi delovni rezultati bedni …
Po nekaj letih aktivnega dela v stranki sem spoznala, da SD resda ima formalne organe odločanja (kongres, konferenca, predsedstvo na čelu s predsednikom, področni odbori …), vendar ti organi v bistvu samo potrjujejo odločitve, ki jih v ozadju sprejme velika trojka KZK (Kučan, Zemljarič, Kocijančič). Nekega vidnega politika SD sem ob priliki vprašala, zakaj je temu tako in ta mi je precej nejevoljno odgovoril, da »je najbolje tako, ker stari izkušeni tovariši najbolje vedo, kako se vodi pametna politika«. Zlasti pred volitvami se vedno znova potrudijo, da rekrutirajo kakšen nov, privlačen in strokovno usposobljen obraz (tokrat: mednarodno pravnico dr. Dominiko Švarc-Pipan), ampak, ne vem, če se omenjena gospa zaveda, da jo bodo po uporabi (bolje: zlorabi) zelo verjetno odvrgli, saj falirane študente, ki obvladujejo strankarski aparat (tipičen primer: dolgoletni generalni sekretar Uroš Jauševec), mučijo hudi manjvrednosti občutki pred ljudmi, ki se ponašajo z magisteriji in doktorati.
Značilno za to stranko, ki je naslednica totalitarne ZKS in nikakor ni prava socialdemokratska stranka evropskega kova, je tudi globok odpor večine vodilnih članov in članic do Slovenije kot neodvisne države, do slovenskega naroda in njegove tradicije itd. Kmalu sem ugotovila, da večina članov čisto nekritično poveličuje bivšo razpadlo Jugoslavijo in njenega diktatorskega voditelja Josipa Broza-Tita, do neodvisne slovenske države pa ima podcenjevalen, celo zaničljiv odnos (»kvazidržavica«, »kilava kura« ipd.). Ta negativen odnos do Slovenije in slovenstva se po mojem (pa ne samo mojem) mnenju izraža tako, da SD stalno podpira zahteve ekonomskih migrantov iz drugih republik bivše Jugovine, naj jim slovenska država prizna status narodnih manjšin z vsemi pripadajočimi pravicami. V ozadju teh prizadevanj je gotovo želja po razvodenitvi etničnega, torej slovenskega značaja Slovenije in po vzpostavitvi »mini Jugoslavije pod Alpami«. Bomo Slovenke in Slovenci to dopustili?
Ta izrazito negativen odnos SD do slovenstva se je pokazal tudi med velikim migrantskim valom jeseni 2015, ki je pljusknil tudi preko Slovenije. Verjetno se spomnite, da so vodilni predstavniki SD takrat razlagali, da gre za »begunce, ki bežijo pred vojno« in jim je torej treba na široko odpreti vrata. O tem, da je šlo predvsem za ekonomske migrante in o varnostnih tveganjih bolj dolgoročnega zadrževanja teh ljudi na slovenskem ozemlju (predvsem to, da so bili med njimi, kot se je pokazalo, pomešani številni islamistični teroristi, pa o njihovi kulturni nekompatibilnosti s slovenskim okoljem itn.) niso rekli niti besedice, ampak so takšne pomisleke takoj etiketirali kot »rasistično nestrpnost« in »islamofobijo«. Takrat sem tudi sama dokončno spoznala, da v takšni stranki nimam več kaj iskati.
Ko sem pred kakima dvema tednoma prebrala volilni program SD »Samozavestna Slovenija« in pregledala listo kandidatov, nisem vedela, ali naj se jokam ali smejem. Program je namreč napisan tako, kot da bi bili SD neka nova ali vsaj opozicijska stranka, ki je ne bremeni dediščina brezštevilnih preteklih napak in zablod. SD je bila namreč članica večine vladnih koalicij po padcu prve demokratične slovenske vlade leta 1992. Ja, drage tovarišice in tovariši, katera stranka pa je vodila brez dvoma daleč najneuspešnejšo koalicijo v zgodovini neodvisne Slovenije (2008-2011)? Kdo in kdaj nam je »pridelal« velikanski javni dolg? Kdo je kriv za aferi TEŠ 6 in pranje iranskega denarja v NLB? Pa za bančno luknjo? Kdo je odgovoren za katastrofalni arbitražni sporazum o meji s Hrvaško? Katera stranka že dolgo vrsto let zavira vse strukturne reforme gospodarstva? Da bi bila posmeh in podcenjevanje volivcev popolna, so na kandidatno listo spet uvrstili Francija Križaniča, ki je bil kot finančni minister v Pahorjevi vladi tako ali drugače globoko vpleten v vse gospodarsko-finančne afere v tistem obdobju. Psi lajajo, karavana gre mimo … Da ne govorim o tem, da je program poln lepo zvenečih, všečnih, a vsebinsko praznih fraz (»razvojni preboj«, »pameten gospodarski razvoj«, »varna, ugledna in sposobna država« itd.), večinoma seveda brez navedbe konkretnih, javnofinančno vzdržnih ukrepov.
Globoko sram me je, da sem več kot desetletje pripadala stranki, katere formalni šef Dejan Židan zdaj obljublja, da bodo, če bodo po volitvah sestavili vlado, zdravstvenemu sistemu, ki je že dolgo v rdečih številkah, »takoj zagotovili 150 milijonov evrov za rešitev problema čakalnih vrst«. Tovariš Židan, zakaj pa tega niste predlagali takoj, ko ste pred slabimi štirimi leti sklenili koalicijo z SMC in Desusom? Nadalje Židan trobezlja, da niso podprli razrešitve do konca nesposobne ministrice za zdravje Milojke Kolar zato, ker so se »držali koalicijske pogodbe!« Dajte, tovariš Židan, o vseh nečednostih Kolarjeve in njenih prišepetovalcev ste pohlevno molčali zato, ker ste se bali, da vas bo v nasprotnem primeru samorazglašeni veliki etik Miro Cerar nagnal iz koalicije! Zato ste se tudi mirno odrekli bivšemu ministru za obrambo Janku Vebru. Če bi vas nagnali iz vlade, ne bi bilo več ministrskih foteljev, dobro plačanih sinekurnih službic po kabinetih, upravah in nadzornih odborih podjetij v državni lasti, službenih avtomobilov in potovanj, vsakodnevnega pojavljanja v medijih …, kajne, tovariš Židan?
Sploh pa Židan in drugi vodilni predstavniki SD zelo težko kritizirajo ministre iz vrst drugih dveh koalicijskih strank, saj zlasti ministrici iz vrst SD (Anja Kopač Mrak in Andreja Katič) nista ravno primera strokovno odličnega in etično neoporečnega ministrovanja. Pod vodstvom Katičeve, ki o vprašanjih obrambe in varnosti tudi po mnenju članov SD nima pojma, je Slovenska vojska postala karikatura sama sebe: profesionalni vojaki jo množično zapuščajo, saj nimajo niti dostojnih uniform in škornjev, da o sodobni oborožitvi ne govorimo, partnerji iz Nata se nam posmehujejo, vojaški ladji Triglav pa so na Siciliji nedavno zaradi »utrujenosti materiala« odpovedali vsi trije motorji … Tovariš Židan, zakaj niste zahtevali odstopa Katičeve, ki očitno ni primerna za obrambno ministrico? Jasno je, da si tega niti v sanjah ne upate, kajti tako bi se hudo zamerili zelo vplivnemu šaleškemu lobiju, ki mu Katičeva pripada.
Odločitev o tem, katero stranko oziroma listo bo podprl(a) 3. junija, je v rokah vsakega volivca/volivke, vse, ki pa moj prispevek berete, pa želim na podlagi svojih dolgoletnih zelo negativnih izkušenj s to stranko argumentirano opozoriti, da je SD naslednica in zagovornica najmračnejšega obdobja v novejši zgodovini Slovenije. Predvsem pa je to stranka, ki med vsemi političnimi strankami pri nas najbolj uteleša korupcijo, klientelizem in upravljavsko nesposobnost. Da ne boste potem rekli, da niste bili posvarjeni …
Nekdanja članica SD
*Avtorica tega prispevka želi iz razumljivih razlogov ostati anonimna.
