Piše: Vinko Vasle
Komunisti imajo poseben, celo erotičen odnos do stanovanjske politike. Stanovanjska politika je zanje svetinja narodove blaginje, stanovanja so pravica, kot na primer čista pitna voda in bi bilo treba to pravico dati v ustavo. To bi bilo čisto komunistično. Vsakemu streho nad glavo po njegovih potrebah. Zato ne čudi, če so se ponosni nasledniki preko Tanje Fajon ponovno lotili tega zapletenega vprašanja. Zapletenega zato, ker komunistom tudi po osamosvojitvi, ko so bili večidel na oblasti, ni uspelo spremenit trendov na tem področju.
Po revoluciji nad domobranci in nekomunisti je tako nastopila prva faza stanovanjske politike boljševizma. Specialni odredi partijske tajne službe so hodili od naslova do naslova, popisali imetje, ter predlagali centralnemu komiteju, komu je treba vzeti življenje in komu dati stanovanje. Če je kak vrhunski likvidator partije in heroj ljudstva vrgel oko na meščansko stanovanje v Ljubljani, lastnik je bil pa nedolžen, so ga naredili za krivega, ker najprej partija, potem pravica. Revolucija se ne dela z rožicami. Tako so stari lastniki vil v Rožni dolini dobili nova prebivališča na tajnih lokacijah, novi lastniki pa so se lahko vselili v njihove vile in meščanska stanovanja. Ker so si to zaslužili, o čemer še tečejo polemike.
Druga faza komunistične stanovanjske politike se imenuje socializem s človeškim obrazom in takrat so za delovno ljudstvo gradili velike stanovanjske soseske, kot je na primer litostrojska, ki so jo zidali politični oporečniki in sovražniki ljudstva. Del tega eksperimenta se imenuje tudi Nova Gorica, kjer so v fris fašistom okupirane Gorice zgradili novo mesto nad nekdanjem britofu, zidake pa so delali iz pepela anhovske cementarne, v kateri so upepeljevali na meji postreljene sovražnike naroda, ki s komunizmom niso bili zadovoljni. Tako smo od sovražnikov imeli tudi profit. To je bila faza socialističnih stanovanj, ki sicer niso bila elitna, streha je pa le bila. V Velenju je tako nastalo naselje knapovskih stanovanj, podobnih kot jajce jajcu, elita rudnika, pa je dobivala stoletna posojila za lepe, prijazne hiške s cvetočimi vrtovi, kasneje tudi z bazeni. Najdaljša odplačilna doba takšnega kredita je bila 150 let. Tu je komunizem pokazal vso svojo humanistično plat. Navsezadnje je Velenje bilo je in je socialistični eksperiment, samo zajcev je vse manj.
Tretja faza komunistične stanovanjske politike je bila – imaš hišo, vrni stanovanje. Josip Broz Tito se je namreč več desetletij zadolževal pri umazanih kapitalistih na tujem in da bi si pridobil simpatije naroda, je na veliko delil poceni kredite in zaslužni partijci so si zidali vikende kot palače, lepe hiše in bivali v družbenih stanovanjih, Leta kasneje je bilo pravljice konec in partija je zahtevala, da morajo vsi tisti, ki imajo hiše, vrniti družbena stanovanja, Preveril sem številne vire in statistika pravi, da je akcija dobro obrodila – vrnjena so bila štiri stanovanja.
Osamosvojitev je vse sfižila. Zato so bili komunisti prisiljeni vsaka štiri leta obuditi akcijo “tisoče novih stanovanj”. Prva štiri leta nič, druga štiri leta nič, tretja štiri leta nič in zdaj za novo štiriletno obdobje Fajonova za Ljubljano napoveduje stanovanjski bum – 10.000 novih stanovanj, potrebovali pa bi jih 30.000. A bodimo skromni. Zato se ne sprašujte, kaj lahko stori Tanja Fajon za vas, ampak, kaj lahko vi storite za fajonistične gradove v oblakih.
Upanje umre zadnje.
Vinko Vasle je dolgoletni novinar, publicist, satirik in pisatelj.
