Akad. prof. dr. in politikant Jože Pirjevec je v Partizanih zapisal tudi tole slikovito pirjevščino: »Navdušenje nad slovensko vojsko, prvo v zgodovini naroda, je bilo veliko. Vanjo je poleg delavcev in študentov, še največ srednješolcev, vstopal kmečki proletariat – na pod kmetih je še vedno veljalo pravilo, da prvorojeni sin po očetovi smrti prevzame posestvo, mlajši pa nič. Pozneje, ko je prišlo do razkola med »rdečimi« in »belimi«, se je zgodilo, da so sinovi premožnejših kmetov šli v partizane, sinovi kajžarjev pa pod vplivom domačega duhovnika zabredli v kolaboracijo. Najprej v italijansko, nato nemško. Sol je slovenskemu odporniškemu gibanju dajala inteligenca, ki se je zlasti po zlomu Italije množično vključila v odporniško gibanje.«
Tudi ta zapis, ki naj bi sicer govoril o slovenskih partizanih tam nekje pomladi 1942, nas pusti brez besed. Kaj neki se mota po glavi človeku, da strelja take kapitalne kozle? Ali so ga njegovi mentorji Dušan Biber, Janez Stanovnik, Janko Pleterski, Zdenko Roter, pa kolega Božo Repe in še kdo iz diamatskih vrst iz res naplahtali, da je zgodovina partizanstva menda že napisana. Dovolj žalostno, da je šel Pirjevec več kot enkrat na led oz. v Partizane.
Začnimo z: »Navdušenje nad slovensko vojsko, prvo v zgodovini naroda.« Prijateljsko lahko rečem: »Jože, ti ga pa pihneš!« Nekaj let pred partizani imamo Maistrovo vojsko. Ali Maister in njegovi borci za severno mejo niso slovenska vojska? Da ne govorimo o dolgi vrsti vojskujočih se Slovencev, ki so pomembno sooblikovali tako slovensko kot mednarodno zgodovino. Ali bi Pirjevec kar izbrisal slovenske polke nekdaj silne monarhije, da »turških bojev« niti ne omenjamo … ?
Kdo so partizani »delavci in študenti, še največ srednješolcev« – so srednješolci delavci ali so študentje srednješolci? Koliko pa je bilo v kraljevini Jugoslaviji srednješolcev, da bi jih bilo lahko »še največ«. Koliko partizanov je »kmečki proletariat«? Ali so »kmečki proletariat« tudi kmečki sinovi? Kaj pomeni to, da je prvorojeni dobil vse, »mlajši pa nič«? Ali pa je tu spet na delu šaljiva in žaljiva Pirjevčeva logika, da so kmečki sinovi-dediči bolj inteligentni in gredo v partizane, tisti kmečki sinovi, ki ne dedujejo, pa so, kakor pravi Pirjevčeva diskvalifikacija, »kmečki ljudje, polizobraženi nemaniči«. Glede elit pa Pirjevca sprašujemo tudi, ali na protikomunistični strani ne nastopa množica pripadnikov različnih slovenskih elit, ki po številu in družbeni ne zaostaja za komunističnimi.
Hudo je, da Pirjevec svojih tovrstnih ekstravagantnih ugibanj ne zmore podpreti z viri. Spustimo se iz teh domišljijskih vratolomnosti k dejanskim stanjem.
Leta 1941 je bilo slovenskih partizanov okoli dva tisoč. Ali nekako 0,1 odstotka prebivalstva sedanjega ozemlja R Slovenije. Tudi ko število v naslednjih dveh letih naraste za nekaj tisoč, to še vedno ni pojav, ki bi mu lahko rekli »veliko navdušenje nad slovensko vojsko«, kot nas prepričuje Pirjevec. Po tej logiki bi ravno tako lahko rekli, da je bilo veliko navdušenje nad slovenskimi protikomunističnimi enotami, ki so bile kar nekaj časa številčnejše kot partizanske.
Ali je Pirjevec morda že slišal, da je leta 2006 v zbirki Slovenska vojaška zgodovina kot prva izšla knjiga dr. Tomaža Kladnika Slovenska partizanska in domobranska vojska?
Vrnimo se k Ivanu Križnarju in njegovim podatkom iz popisa slovenskih partizanov v letu 1941, ki ga Pirjevec povsem nerazumljivo spregleda.
Med vsem partizani v letu 1941 je bilo 44 odstotkov delavcev, 17 odstotkov obrtnih in trgovskih pomočnikov, 10 odstotkov kmetov, šest odstotkov obrtnikov, štirje odstotki nameščencev, štirje odstotki dijakov, trije odstotki študentov, trije odstotki vajencev, šest odstotkov drugih poklicev.
Po politični pripadnosti je bilo 25 odstotkov članov Komunistične partije Slovenije, 12 odstotkov članov Zveze komunistične mladine, dva odstotka kandidatov KPS, sedem odstotkov sokolov, štirje odstotki članov Jugoslovanske radikalne zajednice (Slovenska ljudska stranka), trije odstotki članov JNS (Jugoslovanske nacionalne stranke), dva odstotka socialistov, en odstotek krščanskih socialistov, 36 odstotkov politično neorganiziranih, za sedem odstotkov pa politična opredelitev ni znana.
Skupno je bilo torej od vseh partizanov kar 39 odstotkov komunistov.
Večina partizanov, več kot 60 odstotkov, leta 1941 so bili industrijski in obrtni delavci. Kmetov je le desetina, študentov in dijakov niti toliko ne. Pirjevčeve domnevne množice inteligence lahko iščemo med šestimi odstotki drugih poklicev.
Še bolj povedni so podatki o politični pripadnosti borcev pred vstopom v partizane. Okoli štiri desetine komunistično organiziranih nam pove, da so se po 22. juniju 1941, ko Nemčija napade Sovjetsko zvezo, člani in kandidati Komunistične partije ter člani Zveze komunistične mladine pred aretacijami množično umaknili v ilegalo. Gre predvsem za preganjanje na nemškem okupacijskem ozemlju, saj so leta 1941 skoraj vse partizanske enote v Sloveniji nastale tam.
Skoraj prav toliko kot komunistov je bilo politično neorganiziranih, predvsem takih, ki jih je v upor prav tako kot komuniste prisilil nemški okupatorski teror in preganjanje.
V teh razmerjih so komunisti, ki so največ tvegali, povsem prevladali v partizanski vojski. Če med partizani iščemo kak večji vpliv komunističnih sopotnikov v Osvobodilni fronti, vidimo, da sedem odstotkov sokolov in en odstotek krščanskih socialistov ni zmoglo omejiti komunistične prevlade v partizanski vojski. Posebej, ker komunistom od vsega začetka še na misel ni prišlo, da bi komurkoli drugemu dovolili vplivati na delo politične policije in propagando.
Našteto povsem zadostuje, da se na začetku navedene pirjevščine v Partizanih preselijo v tisti del zgodovine, ki ga bodo zanamci z zanimanjem preučevali med bajkami in povestmi.
Dr. Jože Dežman
Prihodnji teden pa o Pirjevčevih okupatorjih
