Piše: Miro Petek
Anton Trstenjak in Erwin Ringel sta pred desetletji spisala knjigo O slovenskem človeku in koroški duši. V njej se prepoznamo tudi tisti Korošci, ki še naseljujemo slovenski del Koroške.
Tu mislim na avtohtoni del slovenske Koroške v njenih starih deželnih mejah. Korošci smo geografsko izolirani, ujeti v doline med reko in gorami, odmaknjeni od spodobnih prometnih povezav. Ta potisnjenost na obrobje in v osamo se pozna tudi v našem značaju; krasi nas odpornost, trma, tudi ustvarjalnost, toda Trstenjak se dotika temnejših, bolj tragičnih plati koroškega človeka, vključno z značilnim notranjim bojem, zadržanostjo čustev in celo nagnjenostjo k samomoru. Ja, Korošec bo težko dvignil roko na soseda, prej si bo sam stregel po življenju. Po samomorilnosti je Koroška v slovenskem vrhu, Slovenci pa na vrhu svetovne lestvice. Korošci naj ne bi izražali svojih stisk navzven, temveč jih raje nosimo v sebi, Trstenjak to imenuje »notranja žalost«. Ta melanholija, tiha bolečina, se ne pokaže kot agresija, temveč pogosto kot samoponižanje ali celo samouničenje. Koroške narodne pesmi, ki jih prepevamo na obeh straneh Pece, so sicer lepe in melodične, vendar je večina njih eno veliko tarnanje nad usodo, bolečino, hrepenenjem, razočaranjem v ljubezni in še marsičem.
Zdi se, da se je tega značaja Korošcev nalezla vsa Slovenija. Tarnanje namesto protesta se je naselilo v celoten narod in ni več tistega naboja, ki bi nas peljal v upor, v željo po aktivnem in odločnem spreminjanju. Smo potrpežljivi in nemo spremljamo neumnosti in kriminal, ki se vsakodnevno dogaja v slovenski politiki. Komunizem nas je naučil molčati in strah, ki je na eni strani, na drugi pa začinjen še z apatijo, nas potiskata v cono pasivnosti. Ko tako mirno sprejemamo nesposobnost, manipulacije, laži in kraje vladajoče elite, jim na ta način nehote podeljujemo legitimnost. In zato so prepričani v svoj prav, veličino in nedotakljivost ter postajajo vse bolj drzni. Ker v medijih ni kritične refleksije, ker teh škodljivih modelov nihče resnično ne postavi na ogled, njihova brezobzirna aroganca dobiva le še dodatne pospeške.
Stanje v državi pa je takšno, da bi moralo biti vsaj 100 tisoč Slovencev vsak dan na ulici. To je tudi približno število samostojnih podjetnikov, ki jih je vlada z davkom dveh odstotkov dvakrat kaznovala pri prispevku za dolgotrajno oskrbo. Po odstotek bodo jemali vsem drugim. Duhovno obubožana in moralno bankrotirana politika − na čelu z Robertom Golobom, v tem primeru mu ob strani stoji neko čudo od ministra za solidarno prihodnost − si je izmislila davek, za katerega še ne vedo, kako in kam ga bodo porabili. Na leto več kot milijardo evrov. Natančneje: mi ne vemo, kako ga bodo porabili, oni vedo, kajti različne nevladne organizacije in inštituti že pišejo račune. V tem primeru ne gre le za politično neprimerno in škandalozno ravnanje, gre za kriminal, podprt z zakonodajo. Sistemski kriminal.
Vsak dan te vlade je preveč, sama od sebe ne bo odstopila, ker ji pridno polnimo proračun in jim je lepo. Le s protesti, kot so v Srbiji, jih lahko spravimo z oblasti. Pasivno razočaranje Slovencev je treba spremeniti v aktivni upor. Tudi v Srbiji imajo parlamentarni sistem in volitve, vendar nezadovoljno ljudstvo išče rešitve na ulici. Drugače ne gre.
Tisoč, dva tisoč, deset tisoč ljudi je premalo. Ulice mora preplaviti množica. Tej škodljivi koruptivni krmarili je treba povedati, da je dovolj. Mi se moramo odločiti, ali se bomo še naprej samoponiževali in samouničevali ali pa bomo ponižali in uničili tiste, ki sedaj ponižujejo in uničujejo nas. Vsak dan je dragocen. Sami moramo povedati, kaj hočemo. Če tega ne zmoremo odločno in glasno izraziti, nam bo tudi v prihodnje politična kasta govorila, kaj smemo. Natančneje, še naprej nam bodo razlagali, česa ne smemo.
