Poznate razliko med proceduralno in vsebinsko pravičnostjo? Oziroma ali menite, da proceduralna pravilnost že zagotavlja pravično rešitev? A še preden si odgovorite na to vprašanje, naj vas vprašam še nekaj: ali ste zadovoljni s sedanjim volilnim sistemom?
Naj vam kar naravnost odgovorim: sedanji volilni sistem – mišljen za državnozborske volitve – je po mojem mnenju že od vsega začetka »za en šrot«. Vendar smo žal na nek način hinavski tudi njegovi kritiki – pred letošnjimi državnozborskimi volitvami skoraj nikogar ni motil, moteč pa je postal šele po tistem, ko je bilo že vsega konec. Saj veste, zvonjenje po toči pa to. Pa še zdaleč ne mislim, da je volilni sistem edini razlog za slovensko tragikomično zgodbo – če ne bi bil volilni sistem kriv, bi bilo pa kaj drugega. A dejstvo ostaja: v parlament so se prebili ljudje, kot je denimo Marko Bandelli (ki je nato celo naskočil ministrski stol) ali Jani Möderndorfer (slednji sicer res kot nadomestni poslanec, substitut za dr. Mira Cerarja), ki so v svojem okraju pobirali »minimalce«, pa so zaradi »ljudske volje« prišli v hram demokracije – če lahko sploh govorimo o demokraciji. Medtem pa so poslanski kandidati iz vrst SDS, ki so dosegali rekorde, ostali praznik rok.
Naj vas ob tem, drage bralke in bralci, še enkrat spomnim, kako smo sploh dobili sedanji volilni sistem. Bilo je leta 1996, ko je bil izveden predhodni zakonodajni referendum o uvedbi dvokrožnega večinskega sistema. Za ta referendum je SDS morala najprej zbrati 40 tisoč podpisov. Nomenklatura se je tega ustrašila in za isti dan lansirala še dva vzporedna referenduma (uvedba proporcionalnega ter volilnega sistema), na koncu pa je državna volilna komisija vse skupaj obravnavala kot – en referendum. Češ, nobeden od predlogov ni dobil večine. Ustavno sodišče je to manipulacijo preprečilo z odločbo, ki je potrdila vsebinski namen referenduma (da je edino večinski sistem dobil več glasov ZA kot PROTI), večina v državnem zboru pa je vse skupaj ignorirala, češ ustavno sodišče nam pa res ne more ukazovati, kakšne zakone naj sprejemamo. Pa četudi so podporo večinskemu sistemu obljubljali podporo celo nekateri strankarski prvaki (denimo v imenu LDS tedanji premier in predsednik stranke dr. Janez Drnovšek), je vse skupaj na hitro demantiral tedanji vodja poslancev LDS Tone Anderlič: »Ga ni Boga in ne predsednika stranke…« In posledica? Neustavno stanje, zaradi katerega je bila celo izvoljena Bajukova vlada (ker je bilo treba po padcu Drnovškove vlade zaradi izstopa SLS iz koalicije – zaradi združitve z SKD), je bilo proceduralno »presekano« z dvotretjinsko večino v državnem zboru, seveda za predlog izkušenega poslanca Mirana Potrča (tedaj ZLSD, danes SD), da se v ustavo vnese – proporcionalni sistem. Debat je bilo tako konec, odločba ustavnega sodišča izničena, volja ljudstva pa povožena.
Razumete, kaj hočem povedati? Na vsebinski ravni se je tedaj zgodil eden največjih škandalov, ki po pravno-formalni plati ni bil škandal. Tako kot po pravno-formalni plati ni bila škandalozna sodba v zadevi Patria in pa seveda obsodba dr. Milka Noviča. Proceduralno je bilo vse OK, brez problema torej. In kolikor se spomnim, so mnogi celo javno zagovarjali ti dve sodbi, češ sodišče že ve, kaj dela. Ergo: sodnikom moramo na slepo zaupati, časi revolucionarnega sodstva so mimo, sedaj imamo neodvisno sodstvo in demokratično državo. Da, imamo – in to spet samo »formalno«. Kaj pa vsebina?
In če že omenjam zadevo Patria – med tistimi pravniki, ki so škandalozno sodbo celo javno zagovarjali, je bila tudi profesorica dr. Katja Šugman Stubbs. Torej ena od strokovnih avtoritet s področja prava. Ne glede na to, da je avtorjem škandalozne sodbe klofuto dalo celo sámo ustavno sodišče. In sedaj poglejte to ironijo: ista Katja Šugman Stubbs od včeraj tudi uradno kandidira za izpraznjeno mesto na ustavnem sodišču! Saj se verjetno spomnite razvpitih besed sedaj že nekdanje poslanke SMC in sodnice Jasne Murgel o menjavi ustavnih sodnikov, potem ko je tranzicijski levici nazadnje »spodrsnilo« z družinskim zakonikom?
Toda za kandidaturo za ustavnega sodnika ni kriva Šugmanova sama, pač pa tisti, ki jo je predlagal – in to je predsednik republike Borut Pahor. In zakaj že? Če odmislimo vljudnostno frazo, da kandidatka »izpolnjuje strokovne kriterije in vzbuja zaupanje za opravljanje te pomembne funkcije«, je najvažnejši argument v tej zgodbi ta, da »ima kandidatka tudi potrebno podporo za izvolitev«. Seveda jo ima. Tako kot bi imel v našem parlamentu komunistični diktator Josip Broz Tito možnost za večino, če bi ga kdo predlagal za posthumnega predsednika Slovenije. To ironijo navajam zato, ker je imel Pahor na mizi tudi kandidaturo dr. Verice Trstenjak, zagotovo ene najbolj uglednih slovenskih pravnic, ki ima zelo dobre mednarodne reference. Vendar se je Pahor odločil za drugo možnost in to navkljub precej neprijetnemu madežu v zvezi s podporo sporni sodbi v zadevi Patria.
Kaj nam ta primer pove? Morda to, da demokratična procedura v Sloveniji perfektno deluje in zaradi nje globoka država dosega takšne uspehe. Najbolj znani sodobni slovenski pisatelj akademik Drago Jančar je že pred več kot poldrugim desetletjem našo politično realnost poimenoval demokratura. Začelo se je z izničenjem referenduma o volilnih sistemih, kar je bil prvi znak za alarm. In takoj je bilo jasno, da je to šele začetek in da se neokomunistična nomenklatura s tem ne bo zadovoljila. Ko je SDS ponudila zelo podobno proceduralno rešitev v primeru odločitve US o izbrisanih, pa je neokomunistična nomenklatura brž obrnila ploščo in kar naenkrat nikjer ni bilo več slišati argumentov, ki smo jih leta 2000 poslušali ob utemeljitvi, zakaj je bil Potrčev predlog o spremembi ustave glede volilnega sistema »državotvoren«, kot bi dejal zadnji partijski šef Milan Kučan.
Čisto za informacijo: med tistimi, ki so glasovali za Potrčev predlog, je bil tudi tedanji poslanec ZLSD Borut Pahor, danes predsednik republike Slovenije, ki je bil pred kakšnim letom dni ponovno izvoljen na svoj položaj. In kolikor se spomnim, smo lani tudi v Demokraciji opozarjali na to, da je Pahor lahko primerna maska za globoko državo, v drugem krogu predsedniških volitev pa smo imeli na razpolago dve slabi možnosti, za katere nismo točno vedeli, katera je bolj in katera je manj slaba. Poraženi kandidat iz drugega kroga je danes predsednik slovenske vlade, čeprav njegova stranka na volitvah ni zmagala. Ampak ker so ostale stranke neokomunistične nomeklature zbrale dovolj glasov, mu je to pač omogočila – demokratična procedura.
Ob koncu naj spomnim, da se je predsednik republike pred skoraj tednom dni mudil tudi na proslavi Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve v Poljčah. Tam je Pahor sicer izrekel pohvale vredno misel, da dandanes otroci v Sloveniji »več vedo o ustanovitelju Appla Stevu Jobsu kot o ustanovitelju naše države dr. Jožetu Pučniku«. To je čista resnica. In res je tudi, kar je spomnil Pahor, da se v Sloveniji veliko premalo zavedamo prelomnih dogodkov, ki so pripeljali do ustanovitve slovenske države. Vse to drži. Škode le, da je manj kot teden po tej prireditvi svoj imidž demokrata pokvaril s tem, da je za eno najpomembnejših funkcij (ustavnega sodnika oz. ustavno sodnico) predlagal osebo, kjer je še najbolj jasno to, da ima zagotovljeno večino v DZ, dejansko pa gre za klofuto slovenski pomladi, ki jo je Pahor še nekaj dni prej opeval. Če vzamemo ta Pahorjev zdrs samo tehnično: tega mu ne bi bilo treba storiti že zaradi dejstva, da sedaj opravlja svoj drugi mandat, po sedaj veljavni ustavi pa ne bo več kandidiral (razen če se bo po nekem čudežu znašla kakšna nova dvotretjinska večina) – udinjanje političnim gospodarjem je torej povsem odveč. Skratka, spet nova usluga globoki državi – na prvi pogled majhna, a lahko še kako usodna, ko bodo v prihodnjih odločbah US odločali milimetri na tehtnici!
