Piše: Borut Korun, nekdanji politik, kulturnik in svetovni popotnik
Po podatkih, ki jih imam v tem trenutku na voljo, je z al Asadom konec. Po medmrežju so sprva krožile novice, da je bilo letalo, s katerim je hotel zbežati, sestreljeno. No, potem se je izkazalo, da je strmoglavljeni sirski predsednik Bašar al Asad v Moskvi in je dobil azil v Rusiji. Asad in njegovi družinski člani so tam dobili »azil iz humanitarnih razlogov«.
Mediji pri nas in na Zahodu slavijo: spet en diktator manj in spet en Putinov zaveznik manj. Tudi Iran bo izgubil zaveznika.
Je to samo dobra novica? Ne obstaja nič, kar bi nas kot Evropejce moralo bolj skrbeti kot spopad ameriških globalistov z Rusi?
Konec diktature ni povsod nekaj dobrega, še zlasti ne v islamskem svetu, kjer padcu diktature sledi teokracija. Njihovega sveta ne moremo meriti z evropskimi vatli.
Asadova diktatura je slonela na privilegiranem položaju alavitske šiitske manjšine v pretežno sunitski Siriji. Poleg alavitov obstajajo še druge verske manjšine, kristjani in druzi. In velika narodnostna manjšina Kurdov. Vse manjšinske populacije so v Siriji živele v relativno varnem zavetju prav tako manjšinske vlade. Kristjani pa so recimo plačali hudo ceno v času vzpona Islamske države. In kot vse kaže, se sedaj Sirija vrača v prav take čase. Asadovo diktaturo, ki ni bila ideološka, bo zamenjala vladavina fanatičnih sunitskih muslimanov, ki imajo vso podporo večinskega prebivalstva. Ne bo šlo samo za zatiranje drugače verujočih, ampak tudi za maščevanje nad tistimi, ki so bili do sedaj privilegirani ali pa so vsaj živeli v miru in brez verskega nasilja. Večinsko sunitsko prebivalstvo upravičeno pričakuje, da bo imelo odločilno vlogo v državi, kjer živijo, kot muslimani pa niso pripravljeni oblasti deliti z drugimi. Če torej kdo misli, da bo padec diktature omogočil nastanek nekake sirske demokracije, se seveda zelo moti.
Sedaj se bo že tretjič pokazalo, da so arabski posvetni diktatorji, kot so bili iraški Husein, sirski Asad in libijski Gadafi, in kakršna je sedanja egiptovska vlada za Zahod manj škodljivi kot oblika vladavine, ki je oziroma bo prišla za njimi.
Spremenila se je tudi geopolitična situacija na tem delu sveta. Padec Asadove vlade je ves čas pripravljala in sedaj z izdatno pomočjo upornikom omogočila Turčija. Padec Asada ni samo notranja zadeva Sirije, ampak velik uspeh Turkov. To državo pa vodi vnet sunitski musliman Erdogan. S padcem Asada bo Sirija postala zaveznica Turčije. Bi se morali veseliti turškega geopolitičnega napredovanja? Turkom sedaj nič ne bo preprečilo, da bi vdrli še globlje v Sirijo in napadli Kurde. Njihove specialne enote so letos omogočile tudi zmago Azerbajdžana nad Armenci in posledični izgon 120. 000 krščanskih Armencev iz Gorskega Karabaha. Bežali so, da jih ne bi poklali, tako kot so klali in streljali Armence leta 1915. Tudi tokrat nihče v Evropi ni protestiral, nobene nevladne organizacije in še manj evropske vlade. Kristjani v najstarejši krščanski državi na svetu niso več naši zavezniki. (Ali si lahko kdo predstavlja, da bi to zanimalo Tanjo Fajon, Marto Kos ali Ursulo von der Leyen ali pa Analeno Baerbock, ki je začela s feministično zunanjo politiko in v Tanji Fajon našla vneto posnemovalko).
Tudi Izrael nima razlogov za dobro voljo. Asad je bil bolj mlačen sovražnik, kar pa nova oblast ne bo. Islamski uporniki pa bodo od Izraela brez dvoma zahtevali nazaj Golansko višavje, tega pa Izraelci seveda ne bodo dali. Nov spopad na Bližnjem vzhodu je torej že programiran. Novo na tej vojaški šahovnici pa je, da bo imela Turčija prost prehod prek Sirije do Izraela. Turčija kot regionalna velesila pa je za Izrael bistveno nevarnejša, kot je bila Asadova Sirija.
Zavedati se moramo, da dobivamo za sosede na drugi strani Sredozemlja fanatično teroristično državo, nekak novi Afganistan, ki pa bo mnogo bliže. Muslimanske sile − s turškim predsednikom vred – pa so v svojih fantazijah in željah še vedno na džihadističnem pohodu, še korakajo proti vedno bolj zmedenem Zahodu, ki ne loči več med zavezniki in sovražniki.
