Piše: Nina Žoher
Otroci naj bi bili naše največje bogastvo. A velikokrat se dogaja, da ravnanja v družbi ne odražajo tega prepričanja. Politika namreč mlade tako ali drugače pušča na cedilu, s tem ko delo v njihov prid odlaša v nedogled.
Čeprav naj bi bilo tudi zdravje najpomembnejša dobrina posameznika, se tisti, ki imajo v rokah škarje in platno, ne zganejo, da bi naredili vse, kar je v njihovi moči, da bi se javno zdravstvo nehalo razkrajati pri živem telesu. Podobno se dogaja v primeru šolstva, to namreč stagnira, saj se odgovornim na ministrstvu za izobraževanje zdi, da razloga za paniko ni in da razmere obvladujejo. A realnost je v resnici drugačna, saj je mogoče slišati, da ravnatelji stežka v celoti zapolnijo šolski kolektiv. Tik pred začetkom novega šolskega leta smo bili tako priča pravcatemu divjemu zahodu, saj številnim ravnateljem ni preostalo drugega, kot da se medsebojno borijo za prepotrebne pedagoge, še posebej za naravoslovne in strokovne predmete, kjer je manko največji.
Otrok se nedvomno ne da postaviti v čakalne vrste, tako kot to počnejo v primeru bolnikov, saj ti potrebujejo znanje danes ne jutri. Ker so se ravnatelji primorani znajti, kolikor je to mogoče, tudi z iskanjem neusposobljenih kadrov za poučevanje, je naravnost neumestno pričakovanje, da bodo v takšnem primeru učenci deležni enako kvalitetne izobrazbe. Ko učenci nimajo dostopa do izobrazbe, ki bo kakovostno primerljiva z njihovimi sovrstniki iz drugih držav, bo to Slovenijo pahnilo v podrejen položaj. Ker si razvojnega nazadovanja naše države zagotovo nihče od nas ne želi, je nerazumljivo, čemu smo priča tolikšni apatiji vladajoče politike, ki je sicer ob nastopu mandata zatrdila, da jim bo delo v korist ljudi predstavljalo glavno vodilo. Ni zanemarljivo, da so v koalicijski pogodbi zapisali, da bodo na področju vzgoje in izobraževanja pomanjkanje kadra reševali z »ustreznimi veščinami in znanjem« in da bodo »zaposlenim v vrtcih in šolah zagotovili ustrezne pogoje za delo«. A papir pač prenese vse, na koncu pa so v resnici dejanja tista, ki zares štejejo.
