Piše: prim. Janez Remškar, dr. med., politik in publicist
Ocenjevanje osebnih lastnosti ljudi je lahko problematično področje! Psihološka in psihiatrična znanost imata znanje in izkušnje pri ocenjevanju in opredeljevanju osebnih lastnosti posameznika! Strokovnjaki s tega področja so usposobljeni za to, da naredijo analize, psihoanalizo, torej preučijo nezavedno pri posamezniku, postavljajo ocene, diagnoze, za marsikoga tudi neprijetne! K temu so torej poklicani strokovnjaki, ki se s tem ukvarjajo poklicno na osnovi spoznanj ter dognanj znanosti.
Mnogokrat h končni oceni pripomorejo tudi nevrologi, kajti ni redko, da je v ozadju osebnih lastnosti, še posebej tedaj, ko pride do hitrih sprememb v vedenju, ravnanju, jasna patologija v možganih, dostopna medicini z najnovejšimi diagnostičnimi postopki! Kljub navedenemu je na tem področju še veliko neznanega. Dejstvo je, da človek osebnostne lastnosti pridobiva skozi življenje, da igra deloma vlogo dednost, veliko večjo vlogo pri tem pa ima vzgoja.
Značajske lastnosti, ki jih cenijo starši, postanejo pomembne za otroke; to so lahko delo, odgovornost, vedrina, prijaznost. Značaj osebe je torej v veliki meri odvisen od staršev, kako oni gledajo na življenje, s čim oborožijo svoje otroke za spoznavanje drugih ljudi, družbe, narave! V manjši meri je oblikovanje osebnosti odvisno tudi od šole, sošolcev. Pri tem je zanimivo, da pri nas starši svojo vlogo pri vzgoji, oblikovanju otrokove osebnosti podcenjujejo in se pogosto ob »manj uspešnem« otroku izgovarjajo na šolo in otrokove vrstnike. Jasno! Težko je sprejeti lastno odgovornost in lahko je to preložiti na drugega! Če sklenem; človek, njegov odnos do okolice, soljudi in narave, se oblikuje od najnežnejšeih let vse do zrelosti! Ker živimo v zelo različnih razmerah, se zelo različno oblikujejo naši značaji!
V vsakem primeru je končni rezultat, da je nekdo blag in pošten, ker v življenju ni imel slabih izkušenj in je odraščal v okolju, ki mu je pokazalo potrebo po spoštovanju drugega, tudi drugače mislečega, narave, dela in splošno sprejetih vrednot med ljudmi! Nekdo drug je agresiven, nepošten, premoženje si, predvsem v današnjem času, pridobiva z manipulacijami, selitvami dejavnosti v davčne oaze itd.!
A vrnimo se k našim kandidatom za predsednika Slovenije. Zanimiva, dobra in po mojem mnenju pri nas celo potrebna bi bila analiza kandidatov s strani omenjene stroke! Predsednik mora biti predstavnik vseh; različno verujočih, različno razmišljajočih v družbenopolitičnem smislu! V teh primerih se mora odzvati le na ekscesne pojave, skrajna, izključujoča stališča in na to tudi opozarjati! To v družbi, kakršna je naša, ni lahko.
Nadaljuje se izključevalnost, ki smo se je navadili v preteklosti, v času komunizma, ko se je vedelo, kdo je izključna napredna sila, kdo je poklican za reševanje vseh problemov v državi. In ne samo to! Kljub priseganju na enakost so bili predstavniki komunistov privilegirani na vsakem koraku, tudi v zdravstvu. Organizirali so si sanatorij Emona, ki je bil posebej financiran in v katerega so imeli dostop le izbranci! Bili so torej politična elita, avantgarda, kot so sami radi sporočali! Razmišljanje o avantgardi, o »naprednosti« levice se pri nas samo nadaljuje!
Nadaljuje se izključevanje! Ne nazadnje, ko poslušam sedanja soočenja, ni nič narobe, če si predstavnik »leve politične opcije«, lahko tudi Gibanja Svoboda, povsem narobe pa je, če si na nasprotni strani!
Ob tem bi bralce rad opozoril na v naslovu omenjena predsedniška kandidata. Pirc Musarjeva vztrajno zatrjuje, da je »neodvisna«! Stalno ponavlja, da je vse v življenju pridobila s svojim delom, pri tem pa zatrjuje, da nima vpogleda v posle svojega moža! Sami si moramo pri tem ustvariti mnenje in se vprašati o njeni verodostojnosti, poštenosti. Ali od poslov moža sama nima nobene koristi? Zakaj se kaže ob Ruski dači? Ali ni premoženje zakoncev, pridobljeno v zakonu, skupno? Spotaknil se bom še ob njeno »neodvisnost« in njen boj za človekove pravice! Če bi v resnici trdno stala na braniku človekovih pravic, bi morala takoj zavrniti kakršno koli podporo nekdanjega predsednika Milana Kučana, dolgoletnega predsednika zveze komunistov, ki jim niso bile mar človekove pravice! Prav tako bi morala takoj zavrniti podporo Danila Türka, ki je bil sposoben nespodobne, iz naslova človekovih pravic nesprejemljive izjave. Ko so ga novinarji presenetili z vprašanjem, je izjavil, da je tisti dan zadeva v zvezi z odkritjem Barbarinega rova postranska zadeva! Kako je mogoče, da predsednik države izjavi kaj takega? In kako je mogoče, da podporo teh dveh gospodov sprejema Nataša Pirc Musar, kot sama pravi, zavezana človekovim pravicam!
O dr. Milanu Brglezu vse pove izjava nekdanjega predsednika vlade Mira Cerarja, citiram: »V politiko je stopil 2014. Takrat sem mu namenil podpredsedniško mesto v stranki in predsedniškega v DZ RS. Od njega sem pričakoval veliko več načelnosti in podpore, nikakor pa nisem pričakoval take dvoličnosti, kot jo je izkazal v poznejšem delovanju!«
Med drugim ne morem mimo Brglezove sprevržene izjave pred dobrima dvema letoma, ko je komunistične poboje med drugo svetovno vojno in po njej na slovenskem ozemlju označil za »naravno pravo«!
Menim, da o osebnih lastnostih obeh kandidatov to ravnanje, te izjave povejo dovolj!
