Piše: Ivan Šokić
Vojna je mir. Svoboda je suženjstvo. Nevednost je moč. V zadnjih letih ponovno pridobiva na popularnosti teza, da lahko jezik vpliva na misli. Obči javnosti je ideja bržkone najbolj znana iz romana Georgea Orwella 1984, kjer Angleška socialistična Partija z vsiljevanjem novoreka vrši nasilje nad jezikom. Vse z namenom, da bi zamejila miselno polje državljanov Oceanije. Vseeno vrsta raziskav, znanstvenih člankov in objavljene strokovne literature v zadnjih dveh desetletjih kaže, da Orwellova premisa o tem, kako bi lahko z zamejevanjem jezika zamejevali tudi posameznikove misli in jih takorekoč tudi usmerjali, ni iz trte zvita.
Za radovedne so tu članki Jema Berkesa “Language as the “Ultimate Weapon” in Nineteen Eighty-Four”, Lere Boroditsky “How Does Our Language Shape the Way We Think?”, Mozafforja Hossaina “Language as the device for psychological manipulation in George Orwell’ Nineteen eighty-four: A Psycholinguistic Analysis”, Jordana Zlateva in Johana Blomberga “Language may indeed influence thought”, ter knjiga Julie Sedivy “Language in Mind: An Introduction to Psycholinguistics”.
Novorek, kakor si ga je v romanu 1984 zamislil Orwell, je bil razdeljen na tri kategorije. Najbolj splošen, tako imenovan A slovar je zajemal pojme, ki so bili v vsakdanji rabi jezika s to razliko, da je bilo njihovo število dodobra okleščeno. B slovar je vseboval okrajšave, ki so imele ideološki ali politični pomen. Da bi lahko uspešno uporabljali besedišče slovarja B, je nujen predpogoj ponotranjenje načel Angsoca. To lahko demonstriramo z naslednjim primerom. Stavek, kot je “Staromisleci neveročutijo Angsoc,” naključnemu bralcu ne pove ničesar. Razbere lahko besede, a ne razume njihovega pomena. Če bi ta stavek prevedli v nek smiselen jezik, bi se glasil: “Tisti, katerih nazori so se izoblikovali pred Revolucijo, ne morejo polno čustveno dojeti načel Angleškega socializma.” Vse predrevolucionarne ideje, vsi njihovi zapisi so z Angsocom nezdružljivi ter kot taki neprevedljivi v Novorek. Angsoc ne diskriminira, vse skupaj, pa naj gre za Sveto pismo, Mein Kampf ali Talmud, v Novoreku zaobjema ena sama beseda: zlomisel.
“Že v zgodnjih desetletjih dvajsetega stoletja so bile telegrafske besede in fraze ena od značilnih potez političnega jezika; in zapaženo je bilo, da so k rabi okrajšav te vrste najbolj težili v totalitarnih državah in totalitarnih organizacijah,” piše Orwell v Načelih Novoreka. Kot primere navaja nacizem, gestapo, kominterna, inprecorr in agitprop. Kar se je začelo kot nagonsko, je kasneje postalo načrtno. Skrajšana beseda namreč v človeški zavesti spremeni tudi svoj pomen. Besedna zveza “nacionalni socializem” ima zelo drugačen zven kot njena skrajšana različica “nacizem”. “Besedi Komunistična internacionala, na primer, prikličeta sestavljeno podobo univerzalnega človeškega bratstva, rdečih zastav, barikad, Karla Marxa in Pariške komune. Beseda komunizem pa sugerira le nepredušno spleteno organizacijo in trdno določeno doktrino,” pravi Orwell.
Zadnji od treh slovarjev Novoreka, t.j. slovar C, je služil v oporo prvima dvema slovarjema. Omejen je bil na zgolj strokovno in znanstveno terminologijo. Lahko bi rekli, da je Angsoc na tak način tudi svojo intelektualno srenjo, ali njen najboljši približek, držal v nevednosti, ki se je niti sami niso zavedali. Namen Novoreka je izključno in zgolj najbolj osnovna komunikacija, ki od posameznika ne zahteva ničesar in ki posameznika nikoli, zaradi svoje specifičnosti, ne bo mogla pripraviti do kakršnegakoli razmisleka.
Človek, ki razmišlja, lahko stori miselni zločin; človek, ki mišljenja in posledično miselnega zločina ni zmožen, ker mu kaj takega niti ne pade na kraj pameti, pa je za Angsoc zgleden državljan. Če nas dve minuti sovraštva v knjigi spominjata na početje kakega kulta, niti ne moremo biti presenečeni.
Namen Orwellovega Novoreka je omejiti razumevanje resničnega sveta. Na vsak možen način namreč podpira zavajanje in manipulacijo, dokler se originalni pomen nezaželjene besede postopoma ne izgubi. Tako je Ministrstvo ljubezni zadolženo za prevzgojo miselnih zločincev, Ministrstvo resnice odgovorno za konstantno propagando, Ministrstvo za mir pa za stalno vojno. Vsaka podobnost z resničnostjo je zgolj naključna.
Ivan Šokić je filozof in redni sodelavec portala Nova24tv.si ter kolumnist Demokracije.
