Beseda »oprostite« je lepa beseda že po svoji vsebini. Običajno jo uporabljamo v odnosu do sogovornika, ko želimo priznati svojo napako ali pomoto ob nečem, kar smo predhodno naredili, zapisali ali rekli o sogovorniku ali sogovorniku samemu. Seveda pa je uporaba še veliko širša. V vsakodnevni komunikaciji med ljudmi boste to besedo slišali precej pogosto. Toda enim gre ta beseda z jezika, kot pravimo, zlahka, drugim ne. Sam z uporabo te besede nisem imel nikoli težav, tudi v času poslanskega mandata ne, saj se mi zdi, da je priznanje lastne napake nekaj najbolj iskrenega in poštenega.
Toda v odnosu države do posameznika ali v odnosu državnih ali drugih institucij do posameznika je beseda »oprostite« precejšnja neznanka. Povsem jasno je, da napake in s tem krivice posameznikom delajo tudi državne institucije, a le redko smo priča, da bi se posamezniku opravičile. Še posebej to velja za ožjo državno upravo in pravosodje.
V zadnjih letih se težko spomnim več kot dveh primerov, da bi se država skozi besede kakega ministra opravičila posamezniku, ker mu je bila storjena krivica. Prvi primer, ki se ga spomnim, je primer Martina Uhernika. Leta 2007 se mu je v imenu države uradno opravičil pravosodni minister prof. dr. Lovro Šturm, ker je bil takrat po več kot 30 letih iskanja pravice uradno spoznan za nedolžnega, čeprav je bil pred toliko leti obsojen za uboj in poslan v zapor.
Drugi primer pa je primer Roberta Fojkarja, leta 2013 sem se mu, v vlogi notranjega ministra, opravičil v imenu države, ker je bil več kot 10 let v kazenskem postopku za kaznivo dejanje pedofilije, končno pa je bilo ugotovljeno, da ga v času storitve kaznivega dejanja sploh ni bilo na kraju kaznivega dejanja. Tožilka Branka Oven pa se je brez dokazov posluževala vseh možnosti pritožb. Seveda ne v primeru opravičila prof. dr. Lovra Šturma Martinu Uherniku ne v primeru mojega opravičila Robertu Fojkarju ni bilo niti prisotnih tistih, ki so krivico povzročili.
Zato pa na levi politični sceni še nismo zasledili junaka, ki bi se bil pripravljen opravičiti v primeru povzročene krivice. Saj se spomnite primera Patria, pa posledično primera odvzema poslanskega mandata Janezu Janši. Ko je Ustavno sodišče razveljavilo eno in drugo, ga ni bilo junaka na polju leve politične hemosfere, ki bi se mu bil pripravljen opravičiti. Milanu Brglezu v vlogi predsednika DZ pač nebi padla krona z glave, če bi stopil za govornico DZ in Janezu Janši izrekel opravičilo. Ne, to se pač ni zgodilo. Pa tako malo poguma in srčnosti je potrebnih, da izrečeš to čarobno besedo, ki na vse strani tako blagodejno deluje. Tudi v primeru Franca Kanglerja, kjer so tako v kriminalistični policiji kot na tožilstvu dobesedno zlorabili položaj in ga preganjali, kolikor vem kar z 22 kazenskimi ovadbami, posledica česar je bila tudi nepotrditev državno svetniškega mandata, se ni in se verjetno ne bo opravičil nihče, čeprav so do sedaj po tekočem traku padle že skoraj vse kazenske ovadbe.
Eni torej zmorejo, drugi ne. Uporaba besede »oprostite« zato zame ni znak slabosti, ampak znak poguma in poštenosti tistega, ki jo izreče.
