Piše: Janez Remškar
Slovenci smo kot narod v letu 1991 doživeli stoletni sen. Zgodovina, z velikimi spremembami ob razpadu Sovjetske zveze, nam je bila naklonjena. Kot narod smo, če pogledamo rezultate plebiscita, delovali povsem enotno, razen nekaterih priseljenih državljanov, takrat – kot smo bili vsi – državljanov Jugoslavije. Tako je bilo zapisano v naših osebnih izkaznicah, ob zapisu narodnosti! Ob tem je treba povedati (to so bile moje izkušnje), da so nekateri nasprotovali osamosvojitvi in tudi niso sprejeli ponujenega državljanstva Slovenije, v strahu, da bodo izgubili lastnino v Jugoslaviji. Žal je bilo največ takih, ki so državljanstvo zavrnili iz ideoloških razlogov, bili so »Jugoslavani«, kar so še danes! Taka je zgodba o ozadju izbrisanih. Sicer je to bil za nas srečen trenutek. Nesreča ob tem je bila, da so se nasledniki komunistov, tudi g. Kučan, ob plebiscitu potuhnili, se za kratek čas usmerili v tok želja Slovenk in Slovencev, a so že naslednji hip začeli delovati v svojo korist in kljub »sestopu z oblasti« oblast zadržali! To je nesreča, ki nas spremlja vseh 35 let naše samostojnosti.
Sam začetek sprememb političnega sistema se je začel s prevaro na volitvah v ZZD (Zbor združenega dela). Prof. dr. Lovro Šturm je leta 2001 zapisal: »Volitve v ZZD leta 1990 so bile demokratične, niso pa bile poštene! Kršeno je bilo načelo enakih možnosti na volitvah!« Demos, kot celota, je imel na volitvah v ZZD, na katerih so imeli predstavniki starih političnih struktur absolutno prednost (zaradi nespremenjenega sistema volitev v ta zbor), v skupščini le minimalno prednost. Rezultat starega načina kandidiranja in volitev v ZZD je bilo razmerje 55 predstavnikov starih političnih struktur proti 25 predstavnikom Demosa. Žal je bilo tudi med člani Demosa nekaj takih, ki so se zadnji hip, tik pred volitvami, »preoblekli« v demokrate (njihovi interesi: zadržati politiko v svojih rokah, zadržati položaje, zadržati obvladovanje financ). Bistvena posledica je bila, da Demos v tedanji skupščini, sestavljeni iz treh zborov, ni imel večine, ki bi zagotovila bistveni korak – lustracijo!
Menim, da bi lustracijo morali izvesti, kljub nasprotovanju g. dr. Bučarja, ki se je bal, da v tem primeru morda ne bi dosegli večine pri odločitvi za plebiscit. Prepričan sem, da bi se – ob tedanji klimi in navdušenju naroda, da gremo po svoje – komunisti potuhnili in si ne bi upali odkrito, javno nasprotovati lustraciji. Tako pa so kot preoblečeni demokrati že naslednji trenutek po plebiscitu začeli delovati proti jedru Demosa! Ker ni bilo lustracije, smo izvolili za predsednika predsedstva in kasneje za predsednika Slovenije človeka – komunista, ki se zdaj že 35 let vtika v naša življenja in nas uči demokracije. V intervjujih osrednjega časnika nam tik pred volitvami razlaga, kaj je prav in narobe v politiki!
Slovenke in Slovenci! Koliko časa bomo še tako neodločni, prestrašeni, nedržavotvorni? Glede na to, da so zdaj nekateri volili, kljub očitnemu prikazu korupcije, za tiste, ki so koruptivni, jasen prikaz korupcije pa naj bi bil veleizdaja, sem resno zaskrbljen, kam nas to vodi! Kdo se iz mene norčuje? Levi politiki in mediji! Rezultati volitev nam jasno kažejo, da je velik del Slovenk in Slovencev socialno, etično in pravno propadel! Zanima jih samo svoj interes in nič ne mislijo na naše zanamce. Mladi, zbudite se! Če ne bomo postali samozavestni, odločni, če bomo še naprej delovali ustrahovano, imeli za predsednike vrhovnega sodišča, kot smo imeli tistega s pištolo na mizi, če bo ustavno sodišče ostalo svetovno nazorsko povsem neuravnoteženo, če bodo osrednji mediji še naprej »depolitizirani« (lep primer »uravnoteženosti« so bili komentatorji ob volitvah z Janezom Markešem na čelu), bomo še naprej živeli v enoumju! Z vsem tem gremo po poti sedanje Rusije!
Potrebna je državljanska nepokorščina, najprej z neplačevanjem RTV-prispevka in nato z drugimi oblikami. Ali imamo v položaju, v kakršnem smo, kakšno drugo možnost? Če ne bomo naredili ničesar, bomo izgubili svojo identiteto, jezik, kulturo, k nam se bo vrnila rdeča zvezda (ki se na proslavah revolucije že nekaznovano vrača) in potopili se bomo med Jugoslovane, kar je tudi sicer bila želja komunistične partije pod vodstvom Tita!
