Piše: Jože Biščak
Niti v sanjah si nisem predstavljal, da bo eno najbolj briljantnih definicij novodobne progresivne norosti, ki jo prepoznamo v “kulturi odpovedi”, dal britanski komik Rowan Atkinson. Pred meseci je igralec, ki je prepoznaven po liku Mistra Beana, za Radio Times dejal, da je blatenje za leve spornih idej in posameznikov “digitalni nadomestek srednjeveške mafije, ki se sprehaja po ulicah in išče nekoga, da bi ga zažgala”. Dežurni moralisti, mestoma antifašisti, prepričani v svoj prav kot balvan pod goro, vsiljujejo svoj pogled, poskušajo izbrisati tiste, s katerimi se ne strinjajo. Kakopak dopuščajo druga mnenja, posameznik ima lahko kakršnokoli stališče o različnih temah, a le pod pogojem, da se ti “različni” pogledi popolnoma in brezpogojno ujemajo s progresivno agendo. In ta v Sloveniji je: biti moraš anti-Janša, kakršnokoli sodelovanje ali strinjanje z desnosredinsko vlado je nesprejemljivo.
Koalicija KUL se dogovarja za povolilno sodelovanje, napoved je (in s tem se že nekaj časa repenčijo), da ne bodo sodelovali s strankami in posamezniki, ki podpirajo ali sodelujejo z vlado Janeza Janše, in da bodo z njimi, ko zavladajo, po hitrem postopku pospravili. To je tipična “kultura odpovedi”, vnaprejšnje izključevanje, družbeno ustrahovanje, s fanfarami napovedana vrnitev srednjeveške mafije. Ob podpori različnih nevladnih organizacij ali civilnih združenj zvesto krožijo po družbenih omrežjih in medijih ter iščejo žrtve; ko jih najdejo, sprožijo blaznost. Če je zgodovina naša učiteljica, take prakse prinašajo le zlo.
Režiser Mitja Okorn, smučarka Tina Maze ali komunikacijski strokovnjak Edvard Kadič so le trije bolj izpostavljeni ljudje, ki so bili tarča “digitalnega nadomestka srednjeveške mafije“. Okorna so zmerjali, ker je za vlado posnel film o posameznikih, ki so preboleli kitajski virus; Tino so izganjali iz domovine, ker je javno objavila, da se je cepila; na Kadiča se je vsulo, ker za vlado promovira cepljenje. Papir ne prenese psovk, da bi jih tukaj ponavljali. Bile so resnično nizkotne, to je sodobna oblika črepinjske sodbe, diskreditacija ljudi, ki jim je v življenju uspelo z lastnim trdnim delom, niso nikomur nič dolžni, imajo svoje vrednote in pogled na svet. In to javno povedo. Ob tem, da marsikateri plen prebujene policije sploh nima enakega svetovnega nazora kot koalicijske stranke. Edini njihov greh je, da kot znane osebnosti ne pljuvajo po vladi, je ne zmerjajo s fašistično. Nasprotno, o, groza, nekateri z njo sodelujejo.
Gre za kulturo odpovedi
Umazana podrobnost “kulture odpovedi” je, da jo poganja odsotnost lastne zavezanosti nekim standardom. Če se boste vi odpovedali tradiciji, splošnim moralnim načelom in vrednotam, ki že stoletja poganjajo in ohranjajo naš rod, boste lahek plen. Korak za korakom boste drseli v njihove kremplje. In ko bo kulturna mafija okusila vaš strah in pripravljenost na popuščanje, se bo vrnila še po vašo dušo, ker se tej krvoločni želji pač ne bo mogla upreti. Zato se morate naučiti teči skozi čas.
“Kultura odpovedi” se je globoko zažrla v samo jedro Zahoda, zastruplja tamkajšnje demokracije. Nick Cave, vrhunski glasbenik, znan po svojih temačnih pesmih, je za lanski božič dejal, da ljudem manjka usmiljenja. “Kultura odpovedi je antiteza usmiljenja. Politična korektnost je postala najbolj nesrečna religija na svetu,” meni Cave. Težko bi se s tem ne strinjali. Malo manj “kulturi odpovedi” uspeva v Srednji in Vzhodni Evropi, kjer so ljudje vendarle še vedno bolj prvinski, svobodni, nagnjeni k naravnim procesom.
Okrvavljeni stoli na cesti, pomazane stene ministrstva za kulturo in domov posameznikov, ulično pljuvanje ljudi, kričanje na Triglavu, zažiganje fotografij ideoloških nasprotnikov, etiketiranje na spletu z Zlovenci, nacisti in klerofašisti; vse to je ozračje, ki ga prinaša “kultura odpovedi” v Sloveniji. Njeni praktiki pravijo, da le na ta način lahko dosežejo socialno, rasno in drugo pravičnost, zato jo medijski mainstream obravnava kot krepostno. Daleč od tega. “Kultura odpovedi” je bolj temačna od najbolj črnega premoga. In ko melje, njegov prah umaže vse okoli sebe. Razen tistih, ki tečejo skozi čas, stresejo prah s svojih ramen in pustijo močne sledi. Kot Okorn, Mazejeva in Kadič.
Jože Biščak je glavni in odgovorni urednik tednika Demokracija, dolgoletni raziskovalni novinar, od leta 2020 pa tudi predsednik Slovenskega združenja domoljubnih novinarjev in avtor treh knjig.
