Dragi levičarji, prosim, povejte mi, kakšna je razlika med umorom desetletne Frančiške Bergant (leta 1944 so jo na Jesenicah umorili komunisti) in umorom petnajstletnega Nijaza Hasanovića (leta 1995 so ga v Srebrenici umorili Srbi)?
Sporočilo Janeza Janše na družbenem omrežju Twitter je bilo jasno: vsako človeško življenje je neprecenljivo, vsakdo ima pravico do življenja, človekovo življenje je nedotakljivo. Zapis predsednika vlade je bil šolski primer razumevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot jih razumemo »klasiki« (ali, če že hočete, desničarji), tudi v ustavi je določba o nedotakljivosti človeškega življenja v katalogu pravic in svoboščin zapisana na prvem mestu.
V zadnjih urah levičarje in druge progresivne osebke razburja zapis Janeza Janše ob 25. obletnici poboja Bošnjakov v Srebrenici, češ da do pokola ne bi prišlo, če bi na ozemlju bivše Jugoslavije po njenem razpadu počistili s komunistično ideologijo in obsodili povojne poboje v Sloveniji in drugod ter če bi mednarodna skupnost komunistične genocide obsojala z enako vnemo kot obsoja holokavst. To je med levičarji sprožilo mali vihar, oglasili so se Tanja Fajon, Milan Brglez, Marjan Šarec in drugi. Janši so očitali, da gre za »nepietetno in zavržno dejanje do žrtev in svojcev Srebrenice«, medijski mainstream je citiral bošnjaške medije, da je Janšev zapis zlonameren.
Osnovno sporočilo levičarjev je bilo, da se pobojev Bošnjakov pred 25 leti ter drugače mislečih med in po II. svetovni vojni ne more niti primerjati, kaj šele enačiti. Tako razmišljanje je znak popolnega nerazumevanja neprecenljivosti in neponovljivosti človekovega življenja, kot ga opredeljujejo človekove pravice in temeljne svoboščine, hkrati pa dokaz, da so za levičarje življenja nekaterih pomembnejša kot življenja drugih. Za razliko od Janeza Janše, ki je opozoril, da vsako življenje šteje, in zelo jasno povedal, da so tudi povojni komunistični poboji vredni spomina.
Tudi sicer je dvoličnost pri spominu na žrtve različnih genocidov zelo prisotna v realnosti. Medtem ko najdemo spomenike žrtvam fašizma in nacizma povsod, se žrtev socialističnih revolucij in komunizma skoraj ne spominjamo. Temu so prilagojeni tudi učni načrti povsod po Evropi. Vedno in povsod govorimo o holokavstu, žrtve komunizma, ki jih je bilo nekajkrat več kot žrtev med Judi, omenjajo le redki in še to zelo previdno. Vse se bolj nagiba k temu, da so socialistične revolucije vredne hvale, saj so obračunavale z zatiralsko buržoazijo. Temu podlegajo tudi zgodovinarji in filozofi, ki razlagajo, da so bili cilji socializma plemeniti, cilji fašizma in nacizma zlobni. Ali, če vzamemo najnovejši primer, srbski cilji v Bosni in Hercegovini so bili zlobni (uresničevanja velikosrbskega načrta), komunistični povojni cilji (vzpostavitev socializma, ki je kasneje v resnici prinesel revščino in zatiranje človekovih svoboščin) pa dobri. Bodimo zelo jasni: zlo je zlo, cilji vsakega zla posebej so bili enaki – množični umori in poboji. Zato ni prav nobene razlike med holokavstom in poboji Bošnjakov v Srebrenici na eni strani ter povojnimi poboji meščanstva ali pobojem v Katinskem gozdu na drugi strani. Vsak od teh množičnih pobojev ali genocidov je vreden spomina kot zgodovinskega opomina.
Fajonova, Brglez in Šarec so s svojim odzivom jasno povedali, da za njih obstaja spomin le žrtve, za katere oni menijo, da so vredne spomina. Podobno (po svoje) razumejo svobodo govora kot človekovo svoboščino: za nas (desničarje) je svoboda govora absolutna, za levičarje je to pravica z omejitvami. Seveda meje postavljajo »oni«. Enako je z gibanjem Black Lives Matter (Črna življenja štejejo). To je za njih dovoljeno, medtem ko je geslo All Lives Matter (Vsa življenja štejejo) označeno za rasistično. Kar pomeni, da so za njih črna življenja več vredna kot življenja drugih ljudi. Temu bi lahko rekli progresivno razumevanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin (po njihovo se prilagajajo zgodovinskemu trenutku), kot to uči kulturni marksizem. Navdahnjeni z marksistično ideologijo postavljajo moč nad resnico in zgodovinskimi dejstvi, svoje zamisli ne uveljavljajo v dialogu, ampak s silo. In to lahko počno, ker so vsi vzvodi v njihovih rokah. Počno pa zato, ker za ohranitev teh privilegijev nimajo druge izbire, saj pri sebi zelo dobro vedo, da pravica in resnica nista prav nič progresivni vrednoti, ampak sta zelo konservativni. Ker se bojijo, da bi jih javnost spregledala, se zaganjajo v vsakega, ki razmišlja drugače ali stvari postavi na svoje mesto. Kot je to storil Janez Janša z zapisom o Srebrenici. In pri tem ni mislil, da žrtve Srebrenice niso vredne posebnega spomina, povedal je, da so vse žrtve vredne, da se jih spomnimo in da vsako ideologijo, ki je morila, obsodimo.
Zato dragi levičarji, prosim, povejte mi, kakšna je razlika med umorom desetletne Frančiške Bergant (leta 1944 so jo na Jesenicah umorili komunisti) in umorom petnajstletnega Nijaza Hasanovića (leta 1995 so ga v Srebrenici umorili Srbi)? Jaz ne vidim prav nobene razlike. Oba so umorili, bili sta žrtvi načrtnega genocida, obema je bilo na silo odvzeto življenje, oba sta žrtev ideologije in oba sta vredna spomina.