Piše: Keith Miles
O odtujenosti sta pisala Rousseau in Marx. Odtujenost je precej star koncept, saj se je pojavila nekaj stoletij prej, preden sta Rousseau in Marx to idejo uporabila za svoje teorije. Odtujenost je v bistvu ločitev, do katere lahko pride med osebo ali družbo in nekaterimi drugimi stvarmi, ki običajno spadajo skupaj.
Marx je seveda v svojih teorijah videl ločitev med delavci in službo ali funkcijo v družbi, ki so jo izpolnjevali, in to videl kot družbeno bolezen. Med zanimivimi raziskavami je seveda prišel do napačnih sklepov. Tako je menil, da v komunizmu ne bo prišlo do odtujenosti, ker bodo delavci svobodno izbirali delo, ki ga bodo opravljali. Zdaj vemo, da je bila pogosto odtujenost delavcev v komunizmu ali socializmu veliko hujša od vsega, kar se je zgodilo v kapitalizmu. Utemeljiti celotno teorijo na ideji odtujenosti v kapitalističnih sistemih in tako imenovani zgodovinski poti je bilo napačno že od samega začetka.
A do odtujenosti prihaja in to v sodobni družbi vidimo na mnogo načinov. Če zavzamemo preprosto filozofsko stališče, da je odtujenost ločitev med subjektom in objektom, lahko vidimo situacije, v katerih se to pojavi.
Menim, da obstajajo tri glavna področja, kjer se to v celoti ali delno dogaja ali se razvija. Pomislite na katerokoli družbo na svetu in našli boste primere. Morda je v sodobnih demokracijah najpogostejši odmik od popolnega parlamentarnega nadzora k prenosu moči na agencije z le omejenim nadzorom izvoljenih politikov. To je povezano tudi z močjo, ki jo imajo stalni javni uslužbenci pri nadzoru informacij, ki jih dobijo ministri in parlament. To še posebej velja, ko naj bi javni uslužbenci ministre seznanili z alternativami političnim idejam, pogosto pa prezrejo ali znižajo oceno idej, ki jim osebno niso všeč. Zgodnjo obliko tega je identificiral veliki ameriški ekonomist James Buchanan, ko je razvil tako imenovano ekonomijo javne izbire. Presenečen bi bil, kako daleč je ta pojav negativno napredoval, odkar je leta 1986 prejel Nobelovo nagrado za ekonomijo.
K tej odtujenosti birokracije od volivcev lahko dodamo tudi preprosto dejstvo, da politiki veliko bolj obvladujejo komentiranje in branje komentarjev na družbenih omrežjih. Zdi se, da zato porabijo manj časa za pregledovanje podrobnosti politike ali zagotavljanja, da jim poklicni birokrati dajo popolna pojasnila.
Medtem ko velike večine ljudi ne vodi politično korektna kultura prebujenstva, manjšino vodijo te ideje. In ta manjšina je lahko »hrupna manjšina«, ki ima veliko večji vpliv, kot si zasluži njihovo število. Uporabljajo različne tehnike, kot so »trgovanje z žrtvami«, omejevanje svobode govora, zlorabe pravnega sistema, »poplava twittov« ali pritisk na sodišča s pomočjo pravnih mrež.
Javnost je vse bolj prizadeta zaradi vseh teh dejanj in zdaj zavzema stališče, da naši politiki niso tisti, ki sprejemajo ukrepe, ampak so vodeni s strani birokracije postali samo oblikovalci pravil. Televizijska humoristična oddaja »Da, minister« je bila zelo priljubljena v osemdesetih letih in jo znova predvajajo. V oddaji nastopa minister, ki si želi narediti spremembe, vendar ga je pri tem ovira državna uprava, ki ima svoje interese. Tedaj smo oddajo gledali kot humoristično serijo, a dandanes jo mnogi vidijo kot ponazarjanje delovanja sodobnega političnega življenja – neučinkovitih politikov ter zvitih in močnih neizvoljenih javnih uslužbencev. Le-ti so navzoči tudi v številnih neodvisnih državnih organih in šolskem sistemu, vse bolj na sodiščih, predvsem pa v praktično nikomur odgovornih mednarodnih organizacijah.
Zdi se, da ti neizvoljeni in skoraj nevidni birokrati ter družbeni aktivisti vedno bolj nadzorujejo naša življenja. Uspevajo zaradi večje regulacije, ki jim hkrati zagotavlja tudi dobro plačane službe in zajamčene pokojnine. Javnost je odtujena od njih in postaja zasužnjena s tem novim totalitarizmom. Izvolitev predsednika Trumpa kaže, da vsaj v ZDA obstaja upravičen odziv davkoplačevalcev, ki ta sistem plačujejo …
