Piše: dr. Matevž Tomšič
Nedavno razbitje grba Republike Slovenije na slovesnosti ob preboju druge cevi Karavanškega predora, ki je vzbudilo precej ogorčenja v javnosti (v Grboslovnem in zastavoslovnem društvu Heraldica Slovenica so napisali protestno pismo), dobro odraža stanje duha zdajšnje vladajoče garniture. Dogodka se je namreč udeležil tudi premier Robert Golob, ki se mu takšno početje očitno ni zdelo problematično, čeprav je skrunjenje državnih simbolov nekaj, kar pomeni kršitev predpisov in se po zakonu o varstvu javnega reda in miru kaznuje z globo.
Seveda ni mogoče reči, da je predsednik vlade namerno izrazil zaničevanje nacionalnih simbolov oziroma da je imel karkoli s spornim dejanjem. Gre pa za veliko ignoranco. Če se že on sam ne zaveda spornosti takšnega početja, bi se moral najti kdo iz njegovega kroga, ki bi ga na to opozoril. Tu ni mišljena kakšna instragramska starleta, ampak nekdo, ki se spozna na protokolarne zadeve.
Vlada Roberta Goloba kaže pišmeuhovski odnos do malodane vseh zadev, ki bi jih morala urejati. Izjema je utrjevanje lastne oblasti in obračunavanje z nasprotniki. Tako je nekdanja poslanka največje vladne stranke Mojca Šetinc Pašek jasno povedala, da je bila parlamentarna komisija za preiskovanje sumov nezakonitega financiranja političnih strank ustanovljena za obračun s Slovensko demokratsko stranko. Vendar obračunavanje ni omejeno samo na dejanske politične nasprotnike, ampak so ga deležni tudi odpadniki iz lastnih vrst. Takšna sta denimo nekdanja notranja ministrica Tatjana Bobnar in nekdanji vršilec dolžnosti generalnega direktorja policije Boštjan Lindav. Potem ko sta javno izjavila, da je Golob od njiju zahteval izvedbo političnih čistk, sta tudi sama dobila »svojo« preiskovalno komisijo. Ta naj bi sicer preiskovala politično vmešavanje v delo policije, a ker imajo v njej večino koalicijski poslanci, je premierja oprala krivde in namesto tega obtožila omenjena dva. Je kdo pričakoval drugačen razplet?
Namesto konkretnih rešitev so njihova prizadevanja usmerjena v loščenje javne podobe. A kljub naklonjenosti večine medijev to ne daje več rezultatov. In tudi pomoč t. i. vplivnežev ter slikanje na družbenih omrežjih ne bo kaj dosti pomagalo.
Pri zadevah, ki zadevajo slovensko družbo kot celoto, tj. pri reševanju problemov, s katerimi se soočajo prebivalci Slovenije, pa so Golob in njegovi odpovedali na celi črti. Namesto da bi se lotili odpravljanja težav v zdravstvu, ki so pripeljale do zdravniške stavke, so se s pomočjo svoji medijskih lakajev lotili diskreditacije stavkajočih zdravnikov. Namesto konkretnih rešitev so njihova prizadevanja usmerjena v poliranje javne podobne. A kljub naklonjenosti večine medijev to ne daje več rezultatov. In tudi pomoč t. i. vplivnežev ter slikanje na družbenih omrežjih ne bo kaj dosti pomagalo.
Predvsem pa kažejo veliko vzvišenost do potreb ljudi v lokalnih okoljih. Najočitneje se to izraža v vsiljevanju novih azilnih centrov, ki ju želi vlada postaviti v Brežicah in Središču ob Dravi. Vlada je prebivalce teh dveh občin postavila pred izvršeno dejstvo, ne da bi se z njimi sploh posvetovala. In tudi sedaj, ko so se ljudje tako rekoč enoglasno uprli, še kar vztraja pri tem. Če je že treba razširiti azilne kapacitete, bi bilo edino pravično, da se takšni objekti postavijo v krajih, kjer ima vladajoča koalicija največjo podporo. Tam bi laže prepričali ljudi. Predpostaviti je namreč mogoče, da so volivci teh strank bolj naklonjeni nezakonitim migrantom. Ali pa morda ne?
Vladajoči utemeljujejo potrebo po novih azilnih centrih s tem, da so obstoječi prepolni, število nezakonitih prehodov meje pa se povečuje. A se problema lotevajo na napačnem koncu. Poskrbeti bi morali, da se zajezi tok nezakonitih migrantov. Preprečiti bi morali, da ti sploh pridejo v državo. Tiste, ki ne izpolnjujejo pogojev za pridobitev azila, pa bi morali nemudoma izgnati. Vlada pa je s svojimi odločitvami, predvsem z odstranitvijo ograje na meji, sama veliko pripomogla k navalu nezakonitih migrantov. Ustvarila je torej problem, zdaj pa ga želi reševati na hrbtih obmejnih prebivalcev.
