Piše: dr. Metod Berlec
V tokratni reviji smo pod drobnogled vzeli predlog novega plačnega zakona za javni sektor, t. i. plačno reformo, ki dolgoročno pomeni predvsem višanje plač tako javnim uslužbencem kot vodilnim predstavnikom vseh treh vej oblasti (izvršilne, zakonodajne in sodne). Pri tem se postavlja vprašanje, ali bodo slovenske javne finance dolgoročno to enormno povečanje izdatkov vzdržale. Nemško gospodarstvo je že drugo leto v recesiji, in kot opozarjajo slovenski podjetniki, se bo to prej ali slej poznalo tudi pri nas. A naši vrli oblastniki se s tem očitno ne obremenjujejo, saj breme višjih plač in s tem višjih izdatkov v državnem proračunu v veliki meri prenašajo na prihodnje vlade, ki se bodo morale soočiti s težko finančno situacijo.
S tem se očitno ne obremenjuje niti predsednik vlade Robert Golob, ki je v drugi polovici septembra v Združenih narodih v New Yorku med drugim promoviral t. i. vodno diplomacijo. 22. septembra je na Vrhu o prihodnosti celo dejal: »V Sloveniji po lanskem uničenju gradimo izjemno napreden digitalni ekosistem, ki bo za napovedovanje, kako in kje se bo pojavila voda, združil podatke satelitskega opazovanja z zmogljivostjo superračunalnika in umetne inteligence, da bi predvideli, kje na svetu lahko najdemo vodo, in da bi učinkovito upravljali vodne vire.« Seveda se je pri nas v Sloveniji takoj pojavilo vprašanje, ali je res tako. Ali v Sloveniji res gradimo nekaj takega? Nekdanji preiskovalni novinar in nekdanji poslanec Miro Petek se je na omrežju X javno vprašal: »Kdo je glavni odgovorni nosilec te pobude v Sloveniji? Mogoče ena od univerz, kakšna agencija, inštitut ali gre za mednarodno sodelovanje in kdo vodi projekt? Katere konkretne tehnologije, programska oprema ali umetna inteligenca se uporabljajo ali razvijajo za napovedovanje poplav? Kako se bodo sateliti uporabljali v tem procesu? Bo kaj posla za Elona Muska? Kakšen je časovni okvir za implementacijo tega sistema? Kdaj lahko pričakujemo prve rezultate? Prej, kot bo iz proračuna postavljena prva hiša po lanskih poplavah, ali kasneje? Ali Slovenija sodeluje z drugimi državami ali organizacijami? Koliko stane projekt ‘vodne diplomacije’? Na kateri proračunski postavki ga najdemo? Kako bo umetna inteligenca uporabljena pri napovedovanju poplav in kakšna bo natančnost teh napovedi?« Ta Petkova vprašanja smo poslali na Urad vlade za komuniciranje (UKOM). Bomo videli, kaj nam bodo odgovorili.
Je pa v petek Golob v Združenih narodih ob začetku 79. generalne skupščine ZN izraelskega premierja Benjamina Netanjahuja neposredno pozval, naj konča vojno. »Izraelski vladi želim jasno povedati − ustavite prelivanje krvi, ustavite trpljenje, pripeljite talce domov in končajte vojno, gospod Netanjahu, ustavite to vojno takoj,« je dejal ob aplavzu predstavnikov tretjega sveta (predvsem predstavnikov arabskih držav) in med tem večkrat teatralno udaril po govorniškem pultu. Podobno kot sovjetski voditelj Nikita Hruščov oktobra 1960 na zasedanju ZN, ko je s čevljem udarjal po govorniškem pultu. Pri tem je Golob »pozabil« povedati, da vojne ni začel Izrael, ampak palestinska teroristična organizacija Hamas, ki je 7. oktobra 2023 brutalno napadla Izrael. Njeni pripadniki so se namreč kot poblazneli znesli nad civilnim prebivalstvom. Samo ta dan so umorili več kot tisoč dvesto izraelskih vojakov in civilistov. Hkrati so ugrabili okoli 250 talcev in jih odpeljali v Gazo. Skoraj leto dni kasneje jih še okoli sto zadržujejo v podzemnih predorih Gaze, pri čemer ni jasno, koliko od njih jih je sploh še živih. Tako da Netanjahu ne more kar tako »pripeljati talcev domov«, saj so še vedno v rokah palestinskih teroristov.
V zadnjih tednih se močno zaostruje situacija tudi v severnem delu Izraela in v južnem delu Libanona, kjer deluje Hezbolah kot država znotraj države. Že vse od napada Hamasa na Izrael s severa na judovsko državo dnevno padajo rakete šiitske teroristične organizacije Hezbolah, ki želi podobno kot Hamas izbrisati Izrael z obličja zemlje. Zato je logično, da se je Izrael odzval in skuša uničiti Hamas na jugu in Hezbolah na severu; dve teroristični organizaciji (podizvajalki iranskega teokratskega režima) torej, ki zagrizeno napadata judovsko državo. Postranska žrtev tega spopada so žal civilisti. In ob vsem tem dogajanju se je Golobova vlada oziroma vladajoča leva koalicija postavila na stran Palestincev in posredno s tem njihovih terorističnih organizacij, ki so kulturno in civilizacijsko del nekega drugega sveta, ne pa na stran Izraela, ki nam je kulturno in civilizacijsko blizu. Ob tem je pomenljivo, da palestinskih beguncev nočejo sprejeti sosednje arabske države. Zakaj ne? Odgovor najdete v nadaljevanju revije …
