Piše: Dr. Andreja Valič Zver
V nekaj dnevih smo lahko spremljali poročila iz švicarskega Davosa, zaspanega mesteca, ki se skriva v osrčju visokih gora in se enkrat letno spremeni v »romarsko središče« Svetovnega gospodarskega foruma (WEF).
Precej skrivnosten je tudi sam organizator razvpitega vsakoletnega srečanja politikov, bančnikov, gospodarstvenikov ter takšnih in drugačnih vplivnežev, ki so se v postcovidnem obdobju spet sešli na očeh svetovne javnosti. Napol Švicar in napol Bavarec Klaus Schwab, ki je bil mimogrede kot poseben gost povabljen na novembrsko srečanje najpomembnejših svetovnih državnikov G 20, kot siva eminenca lebdi nad Svetovnim gospodarskim forumom. Simptomatičen je podatek, da je na vprašanje o svojih financah suho pripomnil, da po švicarskih zakonih teh podatkov ni dolžan razkrivati.
Transparentnost tudi sicer ni odlika davoškega letečega cirkusa. Med drugim jim spodrsne pri vprašanju verodostojnosti njihovih debatnih krožkov. Že pred leti se je svet čudil tedanjemu ameriškemu podpredsedniku iz demokratskih vrst Alu Goru, ki je pridigal o katastrofičnih »podnebnih spremembah«, sam pa je mirne duše priletel na davoško srečanje z zasebnim letalom. Ah, ne bodimo vendar malenkostni glede ogljičnega odtisa. A glej, zgodba se letos ponavlja kot farsa. V Davos je več kot 1000 pomembnežev, med njimi Bill Gates, priletelo s svojimi zasebnimi letali! Seveda je treba omeniti še podnebne pridigarje, ki se v Davos po ozkih ovinkastih cestah prikopljejo s svojimi limuzinami. Da o švicarski vojski, ki je letos v strahu pred morebitnimi nasprotniki davoških romarjev aktivirala 5000 vojakov, niti ne govorimo.
A pustimo hipokrizijo davoških obiskovalcev za hip ob strani in se osredotočimo na objavo, ki ste jo leta 2020 lahko našli na spletni strani WEF. Kasneje je bila sicer zbrisana, a vendarle si zasluži našo pozornost. »Dobrodošli v letu 2030«, se je glasil naslov zapisa, katerega avtor je bil neki danski parlamentarec. »Nimam zasebne lastnine, nimam svoje zasebnosti, a življenje ni bilo nikoli boljše,« je nadaljeval nadobudni avtor. V tem grmu torej tiči zajec! WEF, ki je svoj predcovidni projekt naslovil »The Great Reset«, je s to objavo nehote razkril, da nam pripravlja nič več in nič manj kot »krasni novi svet«. Brez zasebne lastnine, brez zasebnosti, vsi enaki v revščini – razen vladajoče elite – in naprej v takem slogu. Zadnje spremembe v Svetovni zdravstveni organizaciji, sintetično »meso« in moka iz čričkov, ki se bo brez naše vednosti, a z blagoslovom EU znašla v kruhu, so le nekateri od znanilcev »velikega reseta«. Morda bi bilo bolje reči »novega totalitarizma«? Vprašajmo se, ali ni človeštvo preveč tovrstnih eksperimentov že doživelo in s hudimi ranami preživelo. No, več kot sto milijonov žrtev komunističnega totalitarizma potrjuje poblaznelost kreatorjev teh megadružbenih eksperimentov.
Pa se za dodatno osvetlitev in podkrepitev teorije o »velikem resetu« podajmo iz zasneženega Davosa v precej toplejšo Latinsko Ameriko, ki jo v zadnjih letih pretresajo mnogi družbeni nemiri. Države druga za drugo padajo v nenasitne levičarske kremplje, podprte z denarjem iz mamilarskih kartelov in mafijskih združb. Zadnja domina, ki je padla, je Brazilija. Okrog domnevne volivne zmage levičarja Lule da Silve se plete veliko neznank. Nekdanji predsednik Bolsonaro se je umaknil v tujino. V nasprotnem primeru bi bil verjetno že aretiran. Ko vzamemo v roke knjižico o delovanju Foruma Sāo Paolo, se stvari postavijo v logično zaporedje. Svetovna levičarska invazija, ki je bila za hip ustavljena pred dobrimi tremi desetletji s padcem Sovjetske zveze, se vsakodnevno dogaja pred našimi očmi. Vzpon avtokratskih režimov, brutalna napadalnost sodobnih diktatorjev, zajedalski migracijski tokovi, multikulturalizem, najedanje družinskih vrednot, spodkopavanje kulturnih temeljev zahodne civilizacije itd. so le različni obrazi iste hidre. Njen credo se nam vedno jasneje razkriva. Latinska Amerika je le poligon za igranje z usodo celotnega človeštva. Na srečo je vedno več ljudi, ki razumejo igro »mačke z mišjo« in vedno odločneje nasprotujejo »davoški paradigmi«. Prostozidarske, svetovne ekonomske in druge netransparentne združbe nikakor ne smejo prevladati pri urejanju medčloveških razmerij. V nasprotnem primeru nas čaka »velika ledena doba«, pa ne podnebna z nizkimi temperaturami, temveč tista, ki bo za večino človeštva prinesla sivo enakost v ledeni revščini!
