Piše: Miro Petek
Spominjam se, da sem bil tam, zakaj so me izbrali v tisti zbor, pa res ne vem. Fantje smo imeli bele srajce, prestopali smo se na odru in čakali, kdaj bomo z recitacijo na vrsti, predvsem pa, kdaj bo konec. Zborno smo govorili besedilo iz knjige dr. Franca Sušnika »In kaj so ljudje ko lesovi«. Bila je pač ena od okroglih obletnic, velik cirkus, saj so se na Koroško pripeljali pomembni partijci, prišle so delegacije iz pobratenih jugoslovanskih občin, ceste pa so malo zaflikali in okrog spomenika pokosili.
Seveda gre za vsakoletno veliko mašo na Poljani pri Prevaljah 15. maja, kjer so leta 1945 potekali zadnji boji v drugi svetovni vojni. Kasneje sem bil kot poročevalec na Poljani še velikokrat in običajno rutinsko opravil s poročilom, saj so te prireditve že leta in desetletja enake, v vsakoletnem scenariju je komaj kaj spremenjenega. Ista kulisa, iste fraze, prazne besede. Takšnih literarnih vložkov, kot je bila recitacija iz Sušnikovega dela, pa ni več, Sušnikove misli pa tudi daleč presegajo tovrstne proslave.
Večkrat sem spraševal, kako se je besedilo iz Sušnikove knjige tam sploh znašlo. Gverila ali diverzija? Dr. Franc Sušnik, velika osebnost Koroške, humanist, prvi ravnatelj Gimnazije Ravne in ravenske študijske knjižnice, ni bil nikoli v partiji. Gotovo pa so si Sušnikovo besedilo razlagali drugače oziroma so ga postavili v kontekst, kot jim je ustrezal. Sam to vprašanje »in kaj so ljudje kot lesovi« slutim v tem, da je les drevo, ki ne raste več, in če so ljudje kot lesovi, so to ljudje brez življenja, spomina, volje, duha, brez glasu, poguma. Drevo je nekoč živelo, se nastavljalo soncu in upiralo vetru, les je sicer koristen, toda brez življenja in duše, kot jo premore viharnik pod Uršljo goro in Peco.
In smo ljudje ko lesovi, kot odvržene deske, kot prepereli kosi lesa, ki več ne misli, ki ne dvomi, ki ne čuti, ki se ne sprašuje, ki molči, ki le kima in na ukaz ploska? Seveda je tudi letošnja Poljana, kjer so slavili 80 let zadnjih bojev na evropskih tleh, potekala po znanem scenariju. V zadnjih letih je bila edina osvežitev 13. maja 2023, ko je slavnostna govornica predsednica Državnega zbora Republike Slovenije Urška Klakočar Zupančič pela. Brez posluha, idiotsko, nespodobno, neprimerno za tako prireditev, njeni pevski kakofoniji se je krohotala vsa Slovenija. Še njenim političnim sopotnikom je bilo ob početju te klovnese zelo nerodno.
Osemdeset let po koncu vojne leva politika še vedno vzdržuje mit o znamenitem »zadnjem boju na Poljani« s hvalo o tem, kako so se tod streljali teden dni, potem ko so povsod po Evropi že slavili zmago. Na Koroškem so se pobijali brez vojaškega strateškega smisla in z grozljivimi posledicami. Kolone umikajočih se okupatorjev bi lahko brez strela spustili proti Pliberku in ni bilo potrebe, da se je teden dni po koncu vojne zgodila krvava morija z mrtvimi na obeh straneh. Po isti poti, kot so šle v Avstrijo kolone poraženih nacističnih vojakov, so prav tako maja začeli v Slovenijo voziti naše ljudi in jih nato brez sojenja pobili ter vrgli v brezna po vsej Sloveniji.
Slovenci smo narod z razdeljenim spominom, še vedno je priznana le ena polovica zgodovine, ki jo venomer ponavljajo tudi na Poljani pri Batičevem spomeniku z napisom Svobodi in miru. Kakšna ironija je v tem zapisu: kakšna je to svoboda, ki dovoljuje le tisto verzijo zgodovine, ki jo vsako leto trosijo ob tem spomeniku? To ni celovita svoboda. In mir, ki dopušča le eno, to je njihovo resnico, lahko gradi samo nove pregrade in spušča železne zavese.
Če z vso ikonografijo in govori na Poljani tako radi poudarjajo edinstvenost tega zadnjega boja v drugi svetovni vojni na evropskih tleh, bi vendarle lahko 80 let kasneje s Poljane sporočili, da je vojna končana. Da bi pospravili zastave z rdečo zvezdo in Titove portrete na vseh mogočih nosilcih, na tistem mestu pa bi namesto sovražnosti in smešnega obredja posejali sporočilo miru, strpnosti in pogleda v prihodnost.
