Piše: dr. Vasko Simoniti, zgodovinar in dvakrat minister za kulturo
V kratkih izstopnih izjavah dveh dolgoletnih članov SDS je navedena dolga vrsta vzrokov in problemov, ki so ju utesnjevali in pognali iz strankarskih vrst.
Iz zapisanega je moč sklepati, da sta v matični stranki kot tudi v slovenski politiki nasploh pogrešala sodelovanje in povezovanje, politično širino in raznolikost pogledov ter skupno iskanje najboljših rešitev. Kot je napovedano, bo nastala nova stranka, ki bo z vizijo, ki jo ima eden od obeh, razstrupila slovenski politični prostor, pometla z demagogijo, ki se pojavlja v zvezi z zdravstvom, šolstvom, davčnim sistemom, sodstvom … in povrnila zaupanje v institucije. Kot se zdi, bo politična raznolikost glasov speta v harmonično celoto in s tem, ko bodo ljudje ob tej ponujeni novi prihodnosti »začutili zgodovinskost trenutka«, bo politična širina odprla »pot navzgor« (!!!!????). Ob tem nismo izvedeli nič o viziji, demagogiji, posebni zgodovinskosti časa, nič o tem, kdo ne sodeluje in kdo izključuje, ampak samo o tem, da se obeta nekaj »novega in velikega« (????). Morda nekaterim z dobrim zgodovinskim spominom vse skupaj lahko vzbudi nekaj nelagodja, pa bi bilo zato dobro najprej dobiti jasna, nedvomna in nedvoumna zagotovila, da izhodišče in vrednotni temelj za to morebitno »novo in veliko« ostajajo svobodna parlamentarna demokracija s človekovimi pravicami in svoboščinami (svoboda govora, svoboda veroizpovedi, zasebna lastnina, pravna enakopravnost in varnost ter še marsikaj).
V politiki je seveda pomembna načelnost, ki je potrebna in izrazito opazna pri opravljanju najvišjih funkcij v državi, kjer nosilcem ni nujno treba neposredno reševati konkretnih zadev. Pri politikih, ki se kot nosilci javnih funkcij srečujejo s povsem operativnim delom, pa prihaja do tesnejše povezave načelnosti z izrazito izpostavljeno odgovornostjo, ki ju morajo uskladiti s konkretnimi opravili in odločitvami. Politiki, ki imajo oblast, morajo povsem praktično slediti zavezam, ki so jih dali znotraj stranke in v dogovoru z morebitnimi koalicijskimi partnerji. Na tem temelji njihova verodostojnost, poštenost oziroma integriteta. In ob tem se na zelo zavezujoči ravni sreča politik s samim seboj v odnosu do drugih ljudi. Kot človek, kot oseba, ki se ločuje od drugih živih bitij, se sreča s svojimi etičnimi in moralnimi načeli, ki ne morejo biti poljubna. Politik mora imeti trdno sidro, in ker lahko odloča marsikdaj tudi o drugih, mora imeti premišljen in hkrati jasen osebni odnos do življenja in smrti. V ugotovljeni odsotni »politični širini«, ki onemogoča skupno odpiranje poti »navzgor«, saj ljudje verjetno še niso začutili »zgodovinskosti trenutka«, ima ustanovitelj prihodnje stranke gotovo povsem jasen odnos do zgodovine, sedanjosti in prihodnosti. Pri tem gre za zgodovino oziroma za preteklost, ki še ne more postati naša skupna zgodovina. In to krha naše odnose tu in zdaj, trka na našo vest in duhovni mir ter preprečuje medsebojno pomiritev. Gre namreč za odnos oblasti do mrtvih. Pri nas namreč še vedno obstaja do skrajnosti odvratna politika totalitarne miselnosti, ki je določala in še vedno določa, ali sme biti nekdo pokopan na pokopališču ali ne. Po 80 letih od konca druge svetovne vojne in dobrih 30 let po propadu komunističnega režima imamo še vedno družbeni ustroj, kjer oblast – politika odloča, ali ima človek pravico biti pokopan ali ne. S tem se jasno potrjuje, da ne živimo v svobodni demokratično urejeni družbi, v kateri je jasno, kaj je družbena in kaj politična norma. Konkretnega stališča verjetnega predsednika prihodnje nove stranke ne poznamo; ga pa vsekakor pričakujemo in verjamemo, da bo stališče kristalno jasno predstavljeno. S tem je neposredno povezano tudi vprašanje vnovične uvedbe dneva spomina na žrtve komunizma, o čemer je bilo že veliko povedanega in zapisanega. Poslanec in poslanka, ki sta iz SDS izstopila, sta tako kot drugi člani stranke videla v tem spominskem dnevu ne samo dejanja, ki daje pobitim dostojanstvo in pravico do groba, ampak tudi utrjuje jasno ločnico med demokratičnim in nedemokratičnim političnim sistemom. Prav tako sta podpirala tudi ustanovitev Muzeja slovenske osamosvojitve, ki je bil na enak brezsramen način ukinjen in ga bo treba znova vzpostaviti.
Ob teh »ozkih« vprašanjih se srečujejo koncepti, kako razumemo politični ustroj države, kako razumemo zgodovino, sedanjost in prihodnost, kako svobodo, nesvobodo, kako nasilje in kako mir. In na ta vprašanja bi bilo dobro slišati konkretne odgovore, ki nam bodo povedali, ali je pot širokih obzorij, ki pelje »navzgor«, iskrena ali ne.
