O vojni s spoštovanjem

Piše: dr. Dimitrij Rupel

Je Rusija malopridna država? Aktualni odgovori so bolj ali manj pritrdilni, vendar so možnosti dokazovanja in ukrepanja zelo omejene. Ko beremo Vojno in mir, se prepričujemo o absurdnosti vojne in zgražamo nad množičnim pobijanjem. Vendar se moramo kljub vsemu čuditi dostojnosti notranjih odnosov med vojaki in poveljniki, navsezadnje pa tudi dostojnosti ob srečanjih častnikov Francije in Rusije. Dostojnost je prevladovala tudi na dunajskem kongresu (1814– 1815), ki je praktično zagotovil evropsko stabilnost tja do prve svetovne vojne in oktobrske revolucije. Medtem ko je francoska revolucija doživela lekcijo, ki traja še danes, je bila lekcija iz leta 1917 nekaj drugega. Bila je nekaj podobnega kot jugoslovanska oz. slovenska revolucija. Sovražni govor, o katerem tako radi razpravljajo v aktualni slovenski vladi, izvira iz komunistične revolucije. Današnji ruski politiki niso tisti iz Tolstojevih ali iz časov Vojne in miru. Niti sovjetska niti jugoslovanska revolucija še nista doživeli prave lekcije, kot jo je francoska.

Konec leta 2001 je Slovenija ratificirala t. i. Rimski statut, s katerim je bilo 17. julija 1998 ustanovljeno Mednarodno kazensko sodišče (ICC). Kmalu potem je Slovenijo obiskala delegacija ameriškega Kongresa, ki je razložila, zakaj ZDA (podobno kot Rusija, vendar drugače kot večina članic OZN) ne bodo potrdile Rimskega statuta. ZDA iz pravnih, predvsem pa iz političnih razlogov niso zavezane haaškemu sodišču, ki je v teh dneh (17. marca 2023) izdalo nalog za aretacijo predsednika Rusije Vladimirja Putina, češ da je odgovoren za vojne zločine v Ukrajini. V Rusiji so vrednost naloga primerjali s toaletnim papirjem.

Evropski parlament je 21. novembra 2022 sprejel Resolucijo o uvrstitvi Ruske federacije med države, ki podpirajo terorizem. Uradno sporočilo Evropskega parlamenta se glasi: “Evropski parlament razglaša Rusijo za državo, ki podpira terorizem”. Vsa poročila o tem dogodku so takrat Rusijo uvrstila med “malopridne države”. O enaki resoluciji je 16. marca 2023 razpravljal Državni zbor, vendar je – po naročilu vladne koalicije – nasprotoval uvrstitvi Rusije med države, ki podpirajo terorizem. Sporočila slovenskih medijev so nasprotna sporočilom evropskih medijev. Kljub svečanim izjavam, da ravna enako kot Evropska unija, je Slovenija zavrnila resolucijo Evropskega parlamenta. Državni zbor je ravnal enako, kot so lani ravnali štirje evropski poslanci iz tabora slovenske levice. Seveda se postavlja vprašanje o proruskih nagibih slovenske vlade. Ognjeviti komentatorji štejejo to za škandal, bolj zmerni menimo, da gre za nesporazum in za nepoznavanje nekaterih (zgodovinskih, tudi pravnih) dejstev.

Rusko razpotje
Nekdanji ruski – Jelcinov – zunanji minister Andrej Kozirev je imel leta 1992 na sestanku OVSE v Stockholmu dva govora, pri čemer je s prvim opozarjal, kam bi lahko v prihodnosti zašla Rusija. Rusija, je dejal v drugem govoru, je na razpotju: lahko bo evropska ali azijska Rusija. Kozirev je Jelcinovo politiko predstavil kot pozitivno in evropsko. Jelcin je zatonil leta 1999, ko je izbral Putina za predsednika vlade, nato za naslednika.

Spomnimo: Bush in Putin sta se sestala na Brdu v času vzpona prijateljstva med Vzhodom in Zahodom (2001). NATO-Russia Council je trajal od leta 1997/2002 do 2014. Leta 2008, v času slovenskega predsedovanja EU, je bila Rusija še članica skupine najmočnejših držav G8. Severno-atlantsko zavezništvo NATO je na vrhu v Bukarešti 2008 zanemarilo Ukrajino in Gruzijo, nato je Putin okupiral najprej Abhazijo in Južno Osetijo. Glavno vprašanje je: zakaj je Putin zavrgel miroljubno sožitje z državami EU in Nata? To vprašanje si zastavlja analitik Alexander Gabuev v članku (v Foreign Affairs): “Rusija, kot bi lahko bila”. Najkrajša razlaga obžalovanja: volja do moči.

Konca hladne vojne je konec. Vendar so se sprte strani tudi med hladno vojno sporazumevale. Ameriška dilema glede odnosov s Sovjetsko zvezo je bila containment (zajezitev) ali detente (popuščanje napetosti). Prvo politiko je navdihnil George Kennan s svojim “dolgim telegramom”, drugo Richard Nixon, pri čemer ni bil zanemarljiv vpliv Henryja Kissingerja. Na neki način je popuščanje vsebovala tudi nemška “Ostpolitik”, ki se je komaj uprla skušnjavi, da bi že v času hladne vojne – pod pogojem, da ZRN izstopi iz Nata – prišlo do združitve Nemčij.

Ameriški diplomat Tom Pickering meni, da sta oba, Zelenski in Putin odločena zmagati. Gre za dve izključujoči se možnosti: ali bo vsa Ukrajina ukrajinska, ali bo vsa Ukrajina ruska? Mimogrede: Putin govori o ozemlju vzhodno od Odese (Donbas, Krimu …) kot “Novorusiji”. Pickering razmišlja o vlogi diplomacije (OZN, EU, OVSE) ob koncu vojne in navaja vsaj tri postopne ukrepe oz. korake:

a) najprej mora priti do soglasja znotraj sprtih taborov, torej soglasja znotraj EU pa med EU in ZDA. Slovenske politike, ki prisegajo na Slovenijo kot “jedrno državo EU”, bi morali skrbeti posebni interesi Nemčije in Francije;

b) nato bi bila na vrsti “predpogajanja” glede možnosti neposrednega sestanka med pristojnimi predstavniki držav, ki sta v vojni;

c) šele nato bi sledila prava pogajanja ob morebitni pomoči Kitajske, Indije, Turčije in ZDA.

Pickering smatra, da bi bila za uspeh bistvena enakopravnost ruščine in ukrajinščine. Mednarodna skupnost bi morala zagotoviti obnovo Ukrajine, Ukrajina pa bi se morala svobodno odločiti glede članstev v povezavah. Prebivalci spornih regij pa bi se morali (na referendumih v roku 5-7 let) odločiti: ali hočejo biti del Rusije ali del Ukrajine? Ali avtonomne regije ene ali druge države?

Nesporazum v slovenski zunanji politiki
Aktualna vlada je pozabila, kako pomembno in priporočljivo je soglasje o zunanjepolitičnih vprašanjih: koalicija in opozicija bi morali biti potrpežljivi in najti formulacije, ki so sprejemljive za oboje. Ni dobro, da se razhajamo pri tako važni stvari, kot je vojna, ruska politika, Putin, terorizem itn. Drugo preprosto vprašanje je, zakaj bi bila Slovenija proti resoluciji, ki navaja notorna dejstva. Mi se prepiramo, zakaj bi jo podprli. Smiselno je edino vprašanje, zakaj je ne bi podprli.

Aktualna ministrica za zunanje zadeve je kot razlog diplomatske previdnosti do Rusije (pa tudi zadržanosti do srednje- in vzhodno-evropskih držav prve bojne linije) omenila slovensko kandidaturo za položaj nestalne članice Varnostnega sveta OZN. Če zanemarimo rusko oznako Slovenije kot “neprijateljske” države, je seveda veliko vprašanje, kakšno vlogo bodo v prihodnosti igrale druge, še posebej nestalne članice Varnostnega sveta, če bo imela Rusija še naprej pravico veta.

Slovensko zunanjo politiko bodo razlagali kot prorusko in kot protievropsko. Ampak razlika med evropsko in slovensko politiko je opazna že dalj časa, zdaj se je samo zaostrila. V Evropskem parlamentu je večina levih in liberalnih poslancev glasovala za resolucijo, pri nas pa proti.

Od držav EU so evropsko resolucijo podprli Čehi, Estonci, Latvijci, Litvanci, Nizozemci, Poljaki in Slovaki. Ministrica pa ni govorila resnice, ko je rekla, da je bila Romunija proti. Enako kot EP so ravnali ameriški Kongres, ES, Nato … Mimogrede, ministrica je podcenjevala obisk bivšega slovenskega predsednika vlade Janše v Kijevu in precejšnje zamujanje novega predsednika vlade Goloba z obiskom v Ukrajini.

Če damo v oklepaj podobnost slovenske vojne z JLA in ukrajinske z Moskvo, bi si morali predvsem odgovoriti na vprašanje, ali je Slovenija za politiko Chamberlaina ali za politiko Churchilla. Ob tem se moramo spomniti zgodovinskih zavezništev in sovraštev. Po mojem prepričanju pravo ime za Putina ni novi Stalin, ampak novi Hitler. Primerjave razmerij leta 1939, ko je Hitler sklenil pakt s Stalinom, da bi skupaj porazila dekadentni Zahod, dovoljujejo domnevo, da Putin igra vlogo, kot jo je nekoč igral Hitler. Ob tem se moramo vprašati, kdo je novi Stalin. Avtor teh vrstic ni prvi, ki v Putinu vidi vazala komunistične Kitajske. Torej bi bil novi Stalin kvečjemu Xi Džinping. Toda diktatorji ne poslušajo kritik in opozoril. Po prepričanju pisca teh vrstic bi se morala Rusija bolj kot zahodnih bati vzhodnih sosedov.