O ustavni demokraciji v Sloveniji in kako so trije profesorji prava malali svojega hudiča na steno

Piše: Peter Jambrek

Trije profesorji ustavnega prava, Samo Bardutzky, Bojan Bugarič in Saša Zagorc (v nadaljevanju »BBZ«), so sprožili vprašanje trdih ustavnih prijemov (constitutional harball), lahko bi rekli tudi trde in brezkompromisne ustavne igre, razdiralnih ali rušilnih potez, neliberalne demokracije, avtokratske zasnove, politične tranzicije in nekaterih drugih privzdignjenih vidikov celovitih sprememb v Sloveniji v: Slovenian Constitutional Hardball«, Samo Bardutzky, Bojan Bugarič and Saša Zagorc, založba Verfassungsblog, 1. april 2021.

Že na začetku moram povedati, da se mi zdi esej BBZ spodbuden in koristen za izobraženega ter zainteresiranega bralca. Zahvaljujem se kolegom svoje nekdanje Alma Mater, Pravne fakultete Univerze v Ljubljani, kjer sem preživel štiri desetletja, za odkrito in neposredno predstavitev njihovih večinoma političnih in ustrezno personaliziranih upov in strahov glede izvora in smeri stanja ter razvoja slovenske nacionalne države. Sam članek pa vsaj po moji presoji ni znanstveno relevanten niti za sociološke raziskave, niti za širše pojmovano empirično družboslovno znanost (glede na njene metodološke in teoretične vidike, moja akademska pot je bila osredotočena na sociologijo od leta 1965 do 1990), niti za slovensko in evropsko ustavno pravo (moja sodniška in akademska kariera od leta 1990 do danes). Ima pa ima nekaj zanimivih povezav s politično psihologijo, s kakršno sta se ukvarjala Lloyd Etheredge (1979) ali Nicolo Macciavelli (1532). Po mojem mnenju in v pozitivne smislu gre za osebno pričevanje, ki zagovarja stališča slovenske post-komunistične levice z vidika sedanje slovenske opozicije, ki se neformalno predstavlja kot KUL, torej kot Koalicija ustavnega loka. Izraz »post-komunistična« namerno uporabljam za označevanje razlike med zahodno-evropsko levico socialistov, socialdemokratov, leve sredine, liberalcev in skrajne levice na eni strani, ter »levico«, kot jo poznamo v Sloveniji.

Sociološko vsebino slovenske post-komunistične levice se da bolje razumeti, če upoštevamo, da gre za kopico konzervativnih, celo reakcionarnih strank, ki predstavljajo (ne da bi bili to nujno tudi njihovi volilci) zgornje in srednje birokratske družbene razrede, ki zelo učinkovito prisvajajo, izkoriščajo in uničujejo presežke, ki jih ustvarjajo slovenski delavski in podjetniški razredi. To jim uspeva zaradi poslovno-upravne nesposobnosti, z orodji politične korupcije, in na podlagi monopolov, ki onemogočajo konkurenco in meritokracijo. Vendar sam ne predlagam zamenjave pojmov, tako da bi v slovenskem kontekstu desnico označevali za levico in obratno levico za desnico. To bi bilo konceptualno pač preveč zahtevno za večino bralcev, vajenih uporabe na evropskem zahodu uobičajenih oznak.

Tu je na mestu bežna pravno-sociološka opomba: Komunistična Slovenija od leta 1945 do 1990 ni bila brezrazredna družba, za kakršno je bila uradno razglašana. Bila je vertikalno razslojena, kar kakega študenta Pitirima Sorokina ne more presenetiti, sampa lahko več ali manj soglašam z izsledki Milovana Đilasa, objavljenimi v njegovi knjigi The New Class, skladno tudi s študijo The Power Elite C. Wrighta Millsa. Ne glede na te tedaj znane in aktualne raziskave smo v Sloveniji od leta 1987 do konca leta 1991 pisali novo slovensko

ustavo, ki jo moramo brez kančka dvoma šteti za moderno in liberalno. Na njenih temeljih smo oblikovali celo nov pravni red, ki smo ga poskusili zaščitili z robustnimi pristojnostmi ustavnega sodišča. Nastajajoči normativni sistem se je iz svojega totalitarnega predhodnika dejansko preoblikoval v ustavno demokracijo po zahodno evropskih vzorih.

Do tu je vse redu. Vendar – zaposleni z gradnjo ustavnih temeljev slovenske države smo pozabili, zanemarili ali pa naivno pričakovali, da bodo ustavni usmeritvi sledile še razredna struktura, gospodarske institucije in sklopi državne birokracije. Pa ji niso. Trideset let po liberalni ustavni revoluciji so vsi glavni podsistemi države ostali praktično enaki. Največkrat so se spremenili ravno zato, da se v resnici ne bi nič spremenilo. Politične stranke so zamenjale imena in programe, javni diskurz o ustavni ideologiji se je iz marksističnega spremenil v liberalnega, socialistično delavsko amoupravljanje pa se je razživelo v psevdo-konkurenčni, torej zaprt sistem monopolov v gospodarstvu in v javnih službah – priležnicah države, ki je ostala njihova (so) lastnica in nadzornica.

Z zamudo in po tridesetih letih se zdaj končno upamo soočiti z nerešenim vprašanjem porušenega sistemskega ravnotežja, disekvilibrija, ki pravladuje tudi na nacionalni ravni. Glavni sistemski stres je seveda ustvarila demokratska in ustavna revolucija med zgoščenim zgodovinskim časom ključnih dveh let – 1990 in 1991, ter v naslednjih par letih. Vse nadaljnje spremembe v smeri evropske normalnosti so se zgodile z bore malo namernega ukrepanja in večinoma v zelo počasnem tempu. Na to je deloma vplivala omenjena večplastna, mirna, konsenzualna in nenasilna ustanovitvena revolucija, novi standardi Evropske unije, vitalnost zasebnih malih in srednje velikih izvozno usmerjenih podjetij ter spremembe v družbeni stratifikaciji, ki jih je vspodbudil pritok meritokratskih mlajših generacij.

Zdaj smo torej tu, kjer smo: Na krhki prelomni črti, ko je prevlada utrjenih monopolov bivšega režima oslabljena in pogosto nezaščitena, celo ovirana in porušena. Tudi neformalna mreža oblastne elite, ki je po letu 1990 nadomestila oblast Centralnega komiteja kompartije, razpolaga z vse manj orodij moči, s katerimi je do nedavna celovito in učinkovito varovala svoje preživetvene strategije. Verige poveljevanja urednikom osrednjih medijev, menedžerjem državnih korporacij in sedanji mreži strank v službi politične transmisije, se zdijo vse bolj blokirane in neučinkovite. Vendar so tudi na tej točki BBZ v zmoti: Dejanski izvori in vzvodi trde ustavne igre v Sloveniji se nahajajo in delujejo od spodaj navzgor. Rušilni dejavniki so endemični, ker jih poganjajo sistemske spremembe same, medtem ko razgrajujejo obstoječe institucionalne monopole z lastnimi nevidnimi rokami gospodarstva, demografijie in socialne strukture. Slovenske demokratične desno-sredinske sile, naslednice intelektualne in politične elite iz leta 1990, ki je ob plimi demokratične pomladi (Slovenska pomlad 1987 – 1990) priplavala na površje javnosti, si ne morejo kaj, da ne bi z veseljem sledile poti svojih predhodnikov, ki so nanjo upali že desetletja poprej.

Po vsem pravkar povedanem prehajam na bistveno vprašanje: Ali je tudi v Sloveniji zaznavna trda in brezkompromisna ustavna igra – hardball – in če, kje je njen izvor, kakšni prijemi so zanjo načilni, in kakšni so njeni cilji?

Potem ko je marca 2020 oblast Janezu Janši podaril takratni premier Marjan Šarec, naj bi sedanja desnosredinska vladna koalicija, po navedbah BBZ, izvedla vsaj pet primerov trde ustavne bigre in ustreznih rušilnih potez:

1. 1. Vladna zamuda pri imenovanju državnih in evropskih državnih tožilcev.
   2. Enotedensko zavlačevanje vlade pri odobritvi razpisov za univerzitetne študijske programe.
   3. Spor med vladnim uradom za komuniciranje in slovensko javno tiskovno agencijo glede financiranja.
   4. Primeri ustavnega in računskega sodišča. 5. Vladna imenovanja funkcionarjev javnih zavodov in organov pregona.

Noben od navedenih primerov po mojem mnenju,ne sproža relevantnih in rešljivih ustavno-sodnih vprašanj. Ukrepi vlade temeljijo na materialnem pravu in zakonitih pristojnostih, vključno z javnimi imenovanji. Primer javne tiskovne agencije pa je v morebitni pristojnosti rednega sodnega nadzora , če bi šlo za interesni konflikt.

Očitka rušilnosti visokošolskega primera pa res ne razumem – kako naj bi informirano, konstruktivno in dolgotrajno razpravo vseh deležnikov slovenskega visokošolskega izobraževanja s predsednikom vlade označili za trdo in brezkompromisno ustavno igro? Prav nasprotno, premier je privzdignil vprašanje vpisnih kvot, o katerih odloča njegov kabinet, od birokratske rutine na raven javnega vprašanja, kako vzpostaviti vzdržni sistem prilagajanja potreb in zahtev slovenskega gospodarstva in države številu in študijskim področjem univerzitetnih diplomantov v okviru vpisnih kvot, ki se financirajo iz davkoplačevalskih sredstev. Akademski gostje predsednika vlade so se namreč po javni razpravi strinjali s hitro in sporazumno odločitvijo o aktualnem vprašanju, in o tem, da naj se razprava nadaljuje na prihodnjih letnih srečanjih. Sicer pa je dogodek, ki je bil za BBZ moteč primer trde ustavne igre, pripeljal do povečanja števila javno financiranih mest za študij na medicinskih fakultetah ljubljanske in mariborske univerze.

Kar zadeva ustavno sodišče ne poznam nobenih hudih ali trdih napadov vlade na ta sodni organ. Edini zakoniti in legitimni način vpliva na Ustavno sodišče je njen morebitni predlog za noveliranje zakona o ustavnem sodišču, dopolnjevanje ustavnih določb o ustavnem sodišču in splošna kadrovska predlagalna pristojnost vladine koalicije glede sestave ustavnega sodišča. Seveda pa sem zasledil javne kritike profesorjev ustavnega prava zaradi domnevnih kršitev standardov ustavnega prava, ki naj bi postajali pogosti in značilni za prakso aktualne sestave slovenskega ustavnega sodišča. Na tem mestu se BBZ sklicujejo na strokovno javno razpravo, ki sta se je osebno udeležila tudi dva ustavna sodnika. Sam se o tem vprašanju in na tem mestu ne opredeljujem, ker gre za strokovna dejanska in pravna vprašanja, ki so po svoji naravi izven kakršnekoli »trde ustavne igre«. Sicer pa je zanimivo vedeti, da je sodišče trenutno krepko zapakirano (packed) v razmerju 7:2 v korist slovenske post-komunistične levice, kar je nasledek imenovanj prejšnjih časovno prevladujočih vladnih garnitur.

Še težje je razumeti primer Računskega sodišča, katerega glavno sporno vprašanje je navzkrižje interesov predsednika sodišča, zaradi njegove pogodbene zaposlitve pri Fifi z več kot četrt milijona evrov letne nagrade, torej z večkratnim presežkom njegove plače v Sloveniji. Fifo pa je luksemburško sodišče EU uvrstilo med profitne organizacije – glej primer sodbe T-193 / 02 Laurenta Piaua, odstavki 69–70. Istega predsednika je kritiziral celo levo usmerjeni, osrednji dnevni časopis Delo zaradi zlorabe položaja med javno predstavitvijo osnutka poročila Računskega sodišča in njegovim časovnim razkritjem v primeru nabave medicinske in zaščitne opreme. Sicer pa v tem primeru ni nobene potrebe po vladnih ukrepih: Mandat predsednika Računskega sodišča se je iztekel ex lege tri mesece po tem, ko konflikt interesov ni bil uradno prijavljen.

Med petimi na kratko obravnavanimi primeri BBZ omenjajo tudi vladne poskuse “da se posamezne problematične rešitve vtakne med tako imenovane protikoronske pakete«

Omenjano je bilo »podaljšanje veljavne akreditacije visokošolskih zavodov«. Narobe,: ni bilo uzakonjeno podaljšanje akreditacije, ampak le podaljšanje veljavnosti omejevalnih ukrepov iz decembra 2016, medtem ko so vsi ostali, veljavni od leta 1993, ostali kot veljavna in uporabna merila oziroma pogoji za tekoče akreditacije.

Sledi obravnava seznama domnevno trdih in razdiralnih ukrepov, ki utegnejo predstavljati primere »trde ustavne igre« slovenske post-komunistične levice:

1. 1. Nove tehnike medijskih konfrontacij od marca 2020 dalje, ter propaganda in agitacija petih glavnih slovenskih medijev, usmerena proti sedanji desnosredinski vladi. Komentar: Množično in strukturno poseganje v pravico do sprejemanja informacij vsaj polovice volilnega telesa glede na ocenjeni 80 – 90 odstotni nadzor post-komunistične levice nad tremi osrednjimi dnevnimi časopisi in dvema glavnima informativnima televizijskima kanaloma.
   2. Pretirana in prednostna uporaba propagandnih tehnik umora osebnosti (character assassination), etiketiranja, žigosanja in diskreditacij nasprotnikov, tj. vlade, njenih ministrov, premierja in drugih. Komentar: Množično in institucionalno poseganje v pravico do osebnega dostojanstva, istovetnosti in zasebnosti zaradi nesorazmerne medijske pristranskosti (enako kot pod tč. 1. zgoraj).
   3. Poskusi rušenja vlade takoj po njenem parlamentarnem imenovanju na podlagi prepričevanja, vabljenja in lobiranjem posameznih poslancev da naj spremenijo svojo strankarsko in koalicijsko identiteto. Komentar: Razdiralno ravnanje znotraj ustavnih okvirov.
   4. Glasovanje o konstruktivni nezaupnici za zamenjavo vlade. Komentar: Ustavna kategorija, na podlagi katere se skuša spodnesti vlado v prizadevanju za oblast.
   5. Interpelacije proti ministrom. Komentar: Ustavni ukrep z namenom strmoglavljenja ustoličene vlade.
   6. Referendumske pobude. Komentar: Zakonita dejanja pod nadzorom ustavnega sodišča.
   7. Ulični protesti. Komentar: Zakonite prireditve, kolikor spoštujejo ukrepe za zajezitev pandemije.
   8. Sovražni in agresivni govor v okviru javnega diskurza proti posameznim javnim osebam. Komentar: Morebitna zloraba pravice do svobode izražanja, zlasti v primerih smrtnih groženj nosilcem javnih funkcij. Politični hardball par excellence.
   9. Ustavna obtožba predsednika vlade. Komentar: Ustavno skladni ukrep, ki presega dobre parlamentarne prakse v primeru samovoljnih in neutemeljenih razlogov.
   10. Prenos politične konfrontacije z »domačega terena« na raven prijateljskih tujih medijev in Evropskih inštitucij, ki ji sledi uvoz prenesenega nazaj na domače levo nadzorovane medije. Komentar: Zakonita in ustavna praksa nadgradnje ali nadomestitve domačih tehnik množičnega prepričevanja.
   11. Povzdigovanje manjših napak desnosredinskih politikov (»zastojnkarski prigrizek«) in minimaliziranje ali zamolčevanje koruptnih praks politikov postkomunistične levice. Komentar: Specifični hardball, ki ga omogoča privilegij partijsko kontroliranih mainstream
   12. medijev. (Na tem mestu in drugje v sedanjem polemičnem odzivu uporabljam izraza Partija, in partijski kot krajše ime za vse politične stranke post-komunistične levice.)
   13. Poskusi omejevanja in kršitev zakonitih in ustavnih pravic do izobraževanja, raziskovanja in do samega obstoja zasebnih visokošolskih zavodov in raziskovalnih inštitutov – z ukrepi levo nadzorovanega resornega ministrstva za visoko šolstvo in znanost, Rektorske konference, parlamentarnih ukrepov, in agencije za akreditacijo (NAKVIS). Komentar: Protiustavne in nezakonite prakse glede na posebne sodno upoštevne okoliščine.
   14. Nasprotovanje izvršitvi sodbe ustavnega sodišča o financiranju zasebnih osnovnih šol. Komentar: Neposredno protiustavna praksa, ki meji na ustavno krizo.
   15. Strateška politika postkomunistične levice, katere cilj je izobčenje, politična osamitev in demonizacija desnosredinske stranke SDS in njenega predsednika Janeza Janše z namenom monopolizirati demokratično javno razpravo na podlagi izključitve enega od dveh glavnih kolektivnih političnih igralcev. Komentar: Očitno razdiralni in trdi politični prijemi v nasprotju z dobro parlamentarno prakso.
   16. Uporaba zdravstvene pandemije Covid 19 in nacionalne zdravstvene krize za ponavljajoče se napade na vladne ukrepe za zajezitev krize v politično korist Partije. Ko se uvede lockdown s protikoronskimi omejitvenimi ukrepi, sproža tranzicijska levica obtožbe o kršenju temeljnih pravic posameznika in o protiustavnih omejitvah. Nasprotno pa se ob ukrepih za odpravo in sproščanje ukrepov vlado krivi za neučinkovito obvladovanje zdravstvene krize, s posledično visokim številom smrtnih žrtev med okuženimi z virusom. Tako post-komunistična opozicija vodi domnevno win-win brezkompromino in trdo propagandno igro na političnem in ustavnem parketu. Komentar: Direktno rušilne in trde politične prakse v mejah ustavne demokracije, pod nadzorom volilcev na naslednjih parlamentarnih, lokalnih in predsedniških volitvah 2022.
   17. Stigmatizacija saktualne slovenske vlade in njenega premierja s primerjavami z madžarskim premierjem Victorjem Orbanom in drugimi domnevno neliberalnimi, tj. populističnimi, proti-migracijskimi, pro-družinskimi, suverenističnimi in proti-EU usmerjenimi vodstvi nekaterih srednjeevropskih držav članic EU. Označevanje slovenskega desnosredinskega premierja za avtokrata, ki ruši demokracijo, krši človekove pravice in svoboščine, posega v ustavna načela pravne države, delitve oblasti, itd. Komentar: Raztezanje tehnik množičnega prepričevanja, propagande in agitacije preko meja fair playa na področju zunanje politike. Nadomestitev nacionalnih interesov z monopolnimi interesi Partije (to je, koalicije KUL). Trda propagandna igra.

Na zgornjem seznamu so štirje mejni primeri morebitnega poseganja v ustavne pravice političnega nasprotnika, pet jih pa spada v kategorijo trde politične igre. Skupaj predstavljajo devet od šestnajstih potencialno razdiralnih aktivnosti slovenske postkomunistične levice v Sloveniji, ki so potencialno tudi sodno pregonljive.

Kako torej naprej? Bi bilo treba obema slovenskima nasprotnima blokoma svetovati, naj se nehata prepirati? Seveda ne, nadaljevati morata s svojim delom in se potegovati za naklonjenost javnosti in volilne glasove. Vendar pa bi se morala, v svoje dobro prepoznati kot partnerja v isti igri, kjer so verbalni in dejanski poskusi popolne odstranitve nasprotnika strogo prepovedani. Nadalje, treba je vzpostaviti javni diskurz, ki spodbuja tekmovanje za javno naklonjenost idejam o nacionalnih prioritetah. Občasno sodelovanje med obema konkurenčnima taboroma ne bi smelo biti izključeno. In zakaj naj bi ne bile dovoljene tudi sanje o uravnoteženem začetnem položaju partnerjev v igri, kjer se karte – mediji, sodniki, intelektualni kapital in druge – pravično in sorazmerno delijo med igralce. Pozabite na privlačnost narodne sprave, pomislite na prihodnost, in spoštujte dobro staro družinsko vzgojo v duhu vljudnosti in pravičnosti – poštenja, ki z eno samo besedo zajame vseh deset božjih zapovedi. Strinjam se z BBZ, da prelaganje krivde na drugega ne koristi, in dodajam, da sta potencialni žrtvi tovrstne prakse obe atrani.

Zaključne ugotovitve BBZ o učinkih delovanja sedanje vlade v luči parlamentarnih, lokalnih in predsedniških volitev leta 2022 so precej pesimistične. Po njihovem mnenju bodo poteze sedanje desnosredinske koalicije v prihajajočem predvolilnem letu, ne glede na to, ali bo ta koalicija zmagala ali izgubila, rušilno vplivale skozi več naslednjih let. V tem času pa naj bi bile neodvisne institucije diskreditirane in oslabljene, v najslabšem primeru naj bi prevladal avtokratski legalizem. Prevedeno v polemično naracijo sedanjega avtorja se BBZ bojijo, da bo nadaljnja prevlada post-komunistične levice ogrožena na večini družbenih področij. Verjetno se zavedajo, da bi sedanja “prevlada na vseh področjih”, kot pravijo, povzročila konec tranzicije, če bi KUL ostal brez očitnega monopola na področju množičnega prepričevanja, brez nadzora nad varuhi oblasti (kot so sodišča in banke), in upoštevaje vedno več svobode proizvajalnih sil v gospodarstvu in storitvah. Hiša iz kart dedičev socializma, njihov sistem družbenih položajev, političnega statusa in ekonomskih privilegijev, naj bi se zato sesula. Glede pravkar povedanega lahko soglašamo, le žargon je drugačen: BBZ temu pravijo sodni dan avtokratskega legalizma, sam pa pričujočo prognozo razumem kot začetek demokratične normalnosti.

Da so polemike in spori, kakršna je sedanja, možne, in da so različne prognoze nacionalnih sistemskih sprememb približno enako realne, je pravzaprav dokaz delujoče slovenske ustavne demokracije. Zgodba in sklepi BBZ, čeprav nedokazljivi na podlagi predlaganega pojmovnega aparata, so dobrodošli, vsaj zato, ker razkrivajo in izpostavljajo strahove in upanja slovenske post-komunistične levice, ki ji pojema sapa. Njen izginjajoči del bo, upajmo, za seboj pustil vsaj sedanje pristno leve, liberalne ali desne prvine, da se lahko prosto razvijajo, osvobojene tranzicijskih oziroma post-komunističnih bremen. Znamenito partijsko avantgardno sovraštvo do domačih in tujih razrednih sovražnikov, ki je bilo postavljeno v zibelko slovenske post-komunistične levice, predstavlja eno izmed najtežjih bremen na domnevni poti do demokratične normalnosti – za dediče Partije, potem stranke demokratične prenove, in za KUL kot njuno končno transformacijo. Namesto avantgardnega sovraštva kot racionalizacije za dosego končnega cilja »Partije na oblasti«, bi nas vse morali najprej zanimati konkretni nacionalni programi.

Naj zaključim s priznanjem osebne fascinacije nad formo mentis najstarejše in nekoč edine katedre za ustavno pravo v državi, ki sem ji pričeval zadnjih šestdeset in več let: Nič se ni spremenilo, verjeli ali ne.

Dr. Peter Jambrek je predavatelj na Evropski pravni fakulteti Nove univerze, bivši minister za notranje zadeve in nekdanji ustavni sodnik.