Piše: Miran Černec
Pravijo, da tam zunaj, med zvezdami, mrgoli življenja. Nekateri ga iščejo na Marsu, nekateri ga bodo morda nekoč iskali okoli Betelgeze ali v širjavah Orionovega pasu …
A za zdaj kljub namigom moderne znanosti in trudu producentov znanstvene fantastike je v vsem brezmejnem vesolju edini kraj, kjer življenje gotovo obstaja, le ta modra krogla, na kateri sobivamo vi in jaz. To ni teorija, temveč dejstvo; in kot nas pogosto radi poučijo naši liberalnejši sodržavljani, mora racionalni človek svoja prepričanja in ravnanja utemeljevati na dejstvih.
Vzemimo torej v obzir to precej prezrto in za zdaj znanstveno neovrženo dejstvo, da je življenje na Zemlji v vsej svoji raznolikosti in bujnosti, sredi temačnih praznin univerzuma pravzaprav anomalija – nekaj, kar po vseh pravilih ne bi smelo obstajati, pa vseeno obstaja. Domnevam sicer, da povprečni Slovenec razmišljanju o tej uganki v svojem napornem vsakdanjiku ne bo posvetil niti približno toliko časa kot izbiri nove kuhinje ali pralnega praška; a tisti, ki nam je bilo to vendarle dano, ne moremo drugače, kot da pričamo o tem. Dejstva, ki jih imamo vsaj ta čas na voljo, namreč govorijo, da je vsako zemeljsko življenje – od paramecija do žirafe – v tem očitno mrtvem vesolju neprecenljivo redko in dragoceno. Še toliko bolj pa je torej redko in dragoceno inteligentno življenje, ki je sposobno ljubiti, trpeti, raziskovati, se veseliti, misliti, dajati, jemati, upati, čakati, padati in se dvigati, verjeti in dvomiti …
Moderna civilizacija se je z razvojem tehnologije žal potisnila v kot in življenje prevečkrat ponižuje v golo materialno eksistenco. A vemo, da gre za več kot to. Za nekatere je življenje dar. Za druge je preizkušnja. Za vsakega od nas pa je vse, kar v resnici imamo.
