Piše: Dr. Tamara Besednjak Valič
Tudi pretekli mesec sem pisala o pravljicah in njihovi nalogi, da otrokom pa tudi odraslim približajo življenjske nauke in delovanje družbe. Gre za neke vrste zbir dobrih praks, ki si jih generacije podajajo iz rok v roke in ki so služile temu, da je mlajša generacija lahko v življenje stopila opremljena z znanji in spoznanji preteklih generacij.
Ker se te dni v medijih veliko govori o ženskih čevljih, natančneje o rdečih salonarjih z nesramno visokimi petami, se velja vprašati, zakaj nas rdeči ženski salonarji tako vznemirjajo. Ali je mogoče, da se lahko po nasvet obrnemo v pravljični svet? Kaj nas pravljice učijo o ženskah oziroma o njihovi vlogi žensk v družbi? O ženskah iz pravljic izvemo, da so bile tiste, ki so opravljale lahko umazana dela (kot Metka v moji prejšnji kolumni, ki vztrajno poriva čarovnico v peč, Pepelka, ki gara na svojem domu), lahko so žrtve krutih moških (zgodba o Sinjebradcu). Ženska je tudi starka, ki biva v temnem gozdu in uničuje (pri Janku in Metki), hkrati pa je ženska tudi osamljena starka, ki rešuje dekleta pred usodo, ki jim jo je namenil lastni oče (zgodba o Gosji pastirici). O vlogi žensk v različnih družbenih mitologijah in pravljicah je v slovenščini na voljo briljantno delo Ženske, ki tečejo z volkovi avtorice Clarisse Pinkola Estés.
Od pravljic pojdimo za trenutek k čevljem. Čevlji so pomemben simbol, a ne le pravljični (Rdeči čeveljci, Pepelka), ampak tudi pregovorni: »Postaviti se v čevlje nekoga« in »Le čevlje sodi naj kopitar!«, pa tudi »Obuti prevelike čevlje«. Znotraj obeh zgoraj omenjenih pravljic – o Rdečih čeveljcih in o Pepelki, lahko vidimo izpostavljeno vlogo ženske, ki se ji maščujejo nepravilno izbrani čevlji. Pepelkini polsestri ostaneta pohabljeni, ena brez prstov, ena pa brez pete zaradi svoje želje po položaju, ki ga zagotavlja obuti čevelj. Junakinja pravljice o Rdečih čeveljcih pa, še huje, ostane brez obeh nog. Dokaj kruta zgodba namreč pravi, da je junakinja Karen kljub drugačnim nasvetom skrbnice za svoje nove čevlje izbrala svetleče se rdeče čeveljce. Posegla je zunaj ustaljene norme in sledila svojemu srcu, pri čemer je izbrala čevlje, ki so jo potegnili vase in jo sili plesati ples, na katerega ni bila pripravljena. Sredi divjega plesa, ko ne more ukrotiti svojih nog, mora uporabiti najbolj krut način, da ples ustavi – odrezati si mora obe nogi. Šele nato se lahko poda na dolgo pot do končne odrešitve.
Kaj lahko ta zgodba pove dekletcu, ki sedi babici v naročju in posluša tako zgodbo? V zgoraj nevedni knjigi avtorica utemeljuje žensko željo po zasledovanju strastnega življenja, ki je vodilo za tak izbor in katerega je bila ženska oropana. Seveda pa se moramo zavedai, da je ženska vloga v družbi prilagojena tisoč letom razvoja družbene ureditve in ženske se svoji vlogi kot taki ne moremo kar odreči. Enako in v isti smeri velja za moške. In če za uspešnega moškega velja, da za njim stoji žena, ki ga podpira, mora za uspešno žensko stati celotna vas, ki jo podpira. Vsekakor pa je laže, če gre za dolgoročen in sistematično grajen uspeh na življenjski poti – uspeh, ki ga simbolno na vsaki točki življenja determinirajo pravilno izbrani čevlji. Čevlje lahko tako izberemo kot simbol življenjske odločitve. Skok v preveč sijoče čevlje – kar naredi junakinja, jo vitalno ohromi skoraj za vse življenje in veliko truda je potrebnega, da se vrne nazaj na življenjsko pot, ki je vsaj za silo videti smiselna.
Kaj si torej Slovenci 21. stoletja predstavljamo kot čevlje, primerne za žensko, ki zasede enega najmočnejših položajev v državi, verjetno nima nobene povezave s pravljicami, lahko pa simbolno razmišljamo o tem, kakšne kompetence imajo in izkazujejo osebe, ki se potegujejo za ministrska mesta. Nekateri življenjepisi so neskončno uborni in več kot očitno je, da se nekateri obuvajo v preveč sijoče plesne čevlje. Ples se bo začel, napoveduje se energetska kriza, napoveduje se zvišanje cen življenjskih potrebščin, vojna na pragu EU in vprašanje je, kako se bodo naši plesalci v tem kontekstu znali odzvati.
