Piše: Gašper Blažič, urednik deska Demokracija.si in novinar
Ne vem, koliko bralk in bralcev se še spomni delegatskega sistema iz časa rajnke Jugoslavije. Poenostavljeno povedano je izgledal nekako tako, da so določeni stanovi in skupine volile svoje predstavnike v predstavniške organe (zvezna skupščina, republiške in pokrajinske skupščine, skupščine občin…). Od zadnje jugoslovanske ustave je tako delegatski sistem skupaj z dogovorno ekonomijo ter usmeritvijo k neuvrščenosti v zunanji politiki predstavljal enega glavnih stebrov jugoslovanskega kardeljansko-titoističnega socializma ter Arhimedovo točko ustavne ureditve in usmerjanja družbe.
Seveda ni dvoma, da je šlo v tem primeru le za nekoliko predelani korporativistični družbeni model, ki se je uveljavljal že v poznem srednjem veku (stanovi) in kasneje dobil nov zagon tudi v fašistični Italiji (kar so jugoslovanski teoretiki iz previdnosti rajši zamolčali). Teoretsko je jugoslovanski delegatski sistem še najbolj natančno opisal »oče« zadnje jugoslovanske ustave Edvard Kardelj v znameniti knjigi iz leta 1977 Smeri razvoja političnega sistema socialističnega samoupravljanja. Ustava iz leta 1974 (in z njo kasneje tudi njen podaljšek Zakon o združenem delu) je tako uvedla še zadnjo fazo samoupravljanja, kjer je v gospodarski sistem uvedla atomizacijo (z njo pa seveda tudi pregrešno drago birokratizacijo) proizvodnje, v politični sistem pa koncept delegatskega zastopstva, kar je v vsaki republiški ali občinski skupščini pomenilo navzočnost Zbora združenega dela (ZZD). Takšen zbor je imela do leta 1992 tudi slovenska republiška skupščina, ki je bila z novo ustavo preoblikovana v Državni zbor RS. Model ZZD pa je bil prenesen v Državni svet RS, nekakšen predstavniški dom slovenskega političnega sistema. Z reformo lokalne samouprave, ki je temu sledila, so bile ukinjene občinske skupščine in uvedeni občinski oz. mestni svéti, predsedniki skupščin občin pa so tudi uradno postali župani. Tudi SZDL, v času totalitarnega sistema družbeno-politična organizacija t. i. samoupravnih interesov, se je že leta 1990 preoblikovala v »normalno« stranko (Socialistična stranka Slovenije) in se leta 1994 nato »utopila« v LDS, podobno kot LMŠ in SAB letos v Gibanju Svoboda.
Korporativizem v politiki po Kardeljevo
Kaj je značilno za delegatski sistem? Poglejmo, kaj je o tem leta 1992 v Časopisu za kritiko znanosti zapisal dr. Igor Lukšič (takrat še magister politologije): »Pri Kardelju in v korporativizmu je temeljni subjekt politike skupina, ki sestavlja skupnost interesov. Zato v obeh konceptih posameznik nastopa kot s skupino posredovana kategorija. Med skupinami ni tekmovanja za oblast, temveč se med seboj dogovarjajo, sporazumevajo in usklajujejo svoje interese. Kardelj s tem ne sprejema načela liberalne demokracije, ki jo pluralizem samo nadgrajuje, namreč volitve kot načelo legitimiranja demokratične predstavnike oblasti. Namesto za abstraktnega državljana, na katerem gradi liberalna demokracija, se Kardelj zavzema za to, da se upoštevajo “interesi delovnega človeka oziroma resničnega državljana kot nosilca konkretnega kompleksa osebnih in družbenih interesov” (Kardelj, 1977:85). Za Kardelja je “politični pluralizem samo del interesnega pluralizma” (Kardelj, 1977:97). Zato se skupščine v nasprotju z liberalno demokratskimi parlamenti oblikujejo “na podlagi splošnih samoupravnih volitev, ne pa na splošnih političnih volitvah” (Kardelj, 1977:109). Na mesta odločanja morajo priti vedno “avtentični interesi” in ne njihova politizirana podoba. Po tej značilnosti se Kardeljevo razumevanje pokriva s korporativizmom. Namesto na splošnem predstavništvu liberalno demokratskega tipa po načelu “one man, one vote” (en človek, en glas, op. G. B.) gradi sistem na funkcionalnem predstavništvu interesov, ki tvori tudi jedro korporativizma.« (Igor Lukšič, Preoblečeni korporativizem na Slovenskem – celoten članek je na voljo TUKAJ).
Seveda je tu potrebno omeniti tudi nasprotne tendence v jugoslovanski politiki – pojavile so se v drugi polovici osemdesetih let s spremembo jugoslovanske ustave v bolj centralistično smer. V federalni strukturi, kjer je Miloševićeva Srbija krepila svoj položaj, se je zato načelo »en človek, en glas« za centraliste zdelo bolj prikladno in so lahko na ta račun lažje uveljavljali svoj interes. Zato ne preseneča, da je leta 1988 delegatski sistem tako rekoč izginil iz jugoslovanske skupščine, saj so ideologi »Srboslavije« (po Milanu Kučanu) upali, da bo srbsko-črnogorska večina znotraj SFRJ lahko nemoteno uveljavljala svojo moč. Kot odmev na ustavne spremembe se je v Sloveniji rodila t. i. pisateljska ustava, ki se je idejno naslanjala na slovenski nacionalni program, objavljen v 57. številki Nove revije. Ustavno gibanje je leta 1989 preraslo v Zbor za ustavo, po volitvah leta 1990 pa se je začela tudi neposredna priprava nove ustave, ki pa je bila sprejeta šele leto dni po plebiscitu.
Ko delegatski sistem prinese občutek »apolitičnosti«
Zanimivo je, da je imela uvedba delegatskega sistema skupaj s samoupravnim sporazumevanjem različnih družbenih subjektov precej nenavaden učinek na ljudi. Če boste brali spomina Franceta Tomšiča (Od stavke do stranke), boste lahko opazili tudi avtorjevo opombo, kako se je v sedemdesetih letih zdelo, da se je politika nekako umaknila iz družbenega, tudi gospodarskega življenja. Ta občutek je bil seveda lažen, saj je partija po velikem kadrovskem obračunu s Stanetom Kavčičem začela čistiti izobraževalni sistem ter izločati ideološko-neprimerne kadre. A ker je bila Jugoslavija tedaj v dokaj ugodnem gospodarskem položaju (po jomkipurski vojni leta 1973 je na račun svoje neuvrščenosti lahko ceneje dobivala nafto s strani arabskih držav kot denimo Zahod), se nekaj časa niti ni čutilo. Še več, zaradi gospodarske krize na Zahodu se je začelo precej delavcev na začasnem delu v Nemčiji vračati nazaj, s tem pa se je v Jugoslavijo ustavljal priliv deviz (da pojasnim tistim, ki te besede ne poznajo več: gre za takrat močne tuje valute, zlasti nemške marke, ki so predstavljale močno protiutež dokaj šibkemu dinarju, s katerim niti bolnišnice niso mogle nabavljati nujnih pripomočkov in sanitetnega materiala).
In ko je konec sedemdesetih let Jugoslavijo dohitela posojilna kriza in nezmožnost odplačevanja dolgov, je bila tudi navidezna idila o »apolitičnosti« jugoslovanske družbe hitro končana. Inflacija je postala zmaj, ki je žrl vsakdanji kruh vse delovne sile v tedanji Jugoslaviji. Kljub temu pa je Kardeljev delegatski eksperiment tudi po smrti svojega idejnega očeta umiral na obroke še celo desetletje.
Vendar se tovrstni korporativizem tudi leta 1990 ni povsem sesul. Marsikje se je ohranil. Tudi na RTV Slovenija (do leta 1990 RTV Ljubljana), kjer generalni direktor ni imel absolutne moči, pač pa je moral poslušati Svet RTVS, zastopniško telo, kamor so vnaprej predvidene organizacije delegirale svoje predstavnike. Tako je Olimpijski komite Slovenije delegiral tedanjega svojega predsednika, sedaj že pokojnega Janeza Kocijančiča, predsednika nasledstva ZKS oz. ZLSD med leti 1993 in 1997. To seveda ni bilo pomembno, saj je bil Kocijančič formalno nepolitični predsednik Sveta RTVS, ta organ je bil prav tako formalno nepolitični. Poudarjam: formalno. Spominjal je namreč na prej omenjeno idilo delegatskega sistema v drugi polovici sedemdesetih let. Dejansko je lahko ves čas izvajal prvovrstne in najbolj umazane politične manipulacije, a vedno se je lahko skliceval, da tu politika nima nič zraven. Glede na pregovorno asimetričnost slovenske družbe, kjer so partijski kadri ohranili kontinuiteto nadzora nad družbenimi podsistemi, je bil Svet RTVS zelo pripravna transmisija izvajanje prikrite oblasti nad nacionalno RTV s strani globoke države oz. političnega podzemlja.
Takole so žagali Žarka Petana…
Poglejmo denimo primer pokojnega pisatelja, satirika in režiserja Žarka Petana, ki je bil v devetdesetih letih krajši čas tudi generalni direktor RTV Slovenija. Spomnimo: Petan je bil leta 1959 med služenjem vojaškega roka aretiran in obsojen na sedem let zapora, zaradi »pomanjkanja dokazov« pa predčasno izpuščen, a nad njim je za vedno ostala senca stigme »razrednega sovražnika«. Ko je prevzel vodenje RTVS, je nenadoma dobil na mizo predlog, da bi intervju s tedanjim predsednikom republike Milanom Kučanom vodil Jurij Gustinčič, čeprav je bilo v informativnem programu že dogovorjeno, da bo oddajo vodila Lidija Hren. »Predlog«, ki je bil pravzaprav ukaz, je na direktorjevo mizo prišel iz pisarne Špele Furlan (oz. Andreje Šinkovec), tedanje vodje Kučanovega kabineta. Vendar ga je Petan odklonil. In kmalu doživel maščevanje. Najprej ga je napadel preko Marjana Sedmaka v »svojem« tedanjem časopisu Republika, češ da takšen človek, kot je Petan, nikoli ne bi smel postati direktor takšne ustanove. Prenehala so tudi vabila na državne proslave, kamor so vedno povabili oba pomočnika generalnega direktorja, Petana pa ne. No, verjetno je zamera tičala tudi v tem, da se je Žarko Petan tudi podpisal pod poziv Kučanu zaradi besed, ki jih je izrekel leta 1994 v Novi Gorici (»…najprej diskreditacija, nato likvidacija…«). Julija istega leta je v intervjuju za STA pojasnil dileme s sprejemanjem novega zakona o RTV, ki je že takrat predvideval, da bi večino članov Sveta RTVS imenoval parlament. Kot je takrat dejal, mnogi še ne ločijo (nove) javne od (nekdanje) državne TV. Javna TV bi morala, kot medij z velikim vplivom toliko bolj, prehod v normalno demokratično družbo izpeljati hitreje, zapleti okoli imenovanja ustreznih predstavnikov civilne družbe v svetu RTV so značilna ilustracija tega dejstva, je takrat povedal Žarko Petan.
Slednji je bil sicer za generalnega direktorja imenovan v začetku leta 1994, vendar je moral kasneje naknadno dobiti potrdilo nove sestave Sveta RTV, ki pa ga 14. julija ni hotel izglasovati. Nova sestava 21-članskega Sveta RTVS pa je imenovanje zavrnila in Petana odslovila. Novembra istega leta je Ustavno sodišče RS razsodilo, da je bila Petanova razrešitev protiustavna. Petan se je vrnil na mesto generalnega direktorja, vendar pa je že nekaj mesecev sledil nov udarec, saj je časopis Republika (oz. komentator Boštjan Lajovic) namignil, češ da je Petan izpolnil leta za upokojitev in ne bi smel biti generalni direktor za polni štiriletni mandat. Kmalu zatem so sledile nove težave: očitki o odklopu oddajnikov, kadrovanju, finančnih izgubah, pa napadi sindikatov… Zanimivo, Kučanu naklonjen časopis Republika je takrat celo trdil, da je na RTVS preveč zaposlenih – no, danes zastopnikom tranzicijske levice kaj takega ne pade na pamet. V začetku leta 1996 pa je sledila celo novinarska stavka.
Dve leti po prvem udaru, v začetku julija 1996, je Svet RTVS pod vodstvom Vojka Stoparja ponovno razrešil Žarka Petana. Svet RTVS je tako sprejel sklep, v katerem je ugotovil, da bi gen. direktor Žarko Petan 25. julija 1996 izpolnil pogoje za pridobitev pravice do polne starostne pokojnine ter mu s tem dnem preneha delovno razmerje in funkcija generalnega direktorja RTV po samem zakonu. Ta sklep je na tajnem glasovanju podprlo 13 od 20 navzočih članov sveta (ki sicer šteje 25 članov) oz. za ta sklep potrebna absolutna večina. Tako je »nepolitični« Svet RTVS že drugič spodnesel »neprimernega« generalnega direktorja. Kot je kasneje v intervjuju za Družino povedal Petan, mu je Stopar celo ponudil, da lahko ostane generalni direktor do konca leta 1996 pod pogojem, da takrat sam odstopi. Vendar Petan tega ni hotel sprejeti.
In to je razlog, zakaj želi tranzicijska levica vrniti nepregleden korporativni sistem vodenja RTV…
Ta primer je zgolj dobra ponazoritev, kako »neodvisno« lahko deluje osrednji organ odločanja na RTVS. V času do sprejetja sedanjega, »Grimsovega« zakona o RTVS, ki je uvedel Programski svet RTVS in vlogo državnega zbora pri izvolitvi programskih svetnikov, se ni zdelo, da bi bil Svet RTVS v kakšnem političnem konfliktu s tranzicijsko levico. Prav nasprotno – z dvakratnim prikritim političnim desantom je sesul Petana, ki nikoli ni bil politik, pač pa človek iz kulturne sfere ter svetovljan. Še dobro se spomnim številnih protestov raznih levičarskih civilnodružbenih podaljškov v zvezi z zakonom, ki je nato na referendumu dobil potrditev, češ da bo RTV politično trobilo in da tranzicijski levici, pozor, ni do tega, da bi tudi sama imela večinski politični vpliv na RTV, ampak naj bo RTVS povsem politično neodvisna. A novi zakon je dejansko vnesel številne varovalke pred nenadnim naskokom katerekoli politične večine iz parlamenta, saj se programski svetniki niso izbirali vsi hkrati, ampak postopoma, v večkratnih ciklih.
Kljub temu pa je bil takratni zakon velika klofuta za stare politične gospodarje, saj je onemogočil popoln politični nadzor in tesno incestno povezavo med korpusom družbeno-političnih delavcev (imenovanih »novinarji«) ter njihovimi politkomisarji iz strankarskih krogov. Hkrati pa je novi zakon omogočil, da se je prostor na RTVS vsaj nekoliko odprl tudi za tiste, ki ne sodijo v krog izbrancev globoke države. Korporativno-delegatski sistem vodenja RTV je to vnaprej onemogočil, saj so bili člani zgolj zastopniki tistih, ki jih delegirajo, torej nekakšna nova SZDL, ki ne odgovarja nikomur, še najmanj pa javnosti.
Putinizacija po nujnem postopku
In prav takšen sistem bi sedaj vladajoča večina vrnila na RTV. In ne samo to: to naj bi storila po, pazite, nujnem postopku. Gre za parlamentarno proceduro, ki se v skladu s poslovnikom lahko uporabi le v izjemnih razmerah, na primer v primeru vojne ali naravnih nesreč. Vladajoča večina to utemeljuje z ravnanji programskih svetnikov, ki naj bi s podporo Urošu Urbaniji izdali interese javnosti in naredili »nepopravljivo škodo« Tudi zato se kreatorjem projekta »horuk v stare čase« tako zelo mudi – ker jim RTVS uhaja izpod nadzora, bi jo radi čim prej »putinizirali« in uvedli navidezno »nepolitični« sistem, kjer bodo stare neokomunistične korifeje vladale preko neformalnih vzvodov oblasti, tako kot je vso oblast preko SZDL izvajala ena in edina Partija. In seveda se dobro zavedajo, da takšnega m(M)ačka v žaklju lahko mirno legalizirajo, saj imajo na svoji strani tudi ustavne sodnike. Sodnica in nekdanja poslanka Jasna Murgel je to dobro vedela…
In navsezadnje, Urbanija bo, če postane direktor, za svoje delo neposredno odgovarjal javnosti, tako programskemu svetu kot tudi državnemu zboru. V primeru novega zakona takšne odgovornosti ne bo, ker bo vse nekako “pokrito” z verzijo Samoupravljanje 2.2, ko se ne bo vedelo, kdo pije in kdo plača.
Seveda pa slovenski inženirji človeških duš ta isti očitek o putinizaciji naslavljajo na nasprotnike, tako kot pravi znana anekdota, ko se je Mark Twain znašel na sodišču in je tožilec vanj uprl palico, rekoč: »Na koncu te palice je velika baraba!« Twain mu je z nasmeškom odgovoril: »To že, ampak na katerem koncu pa?«
P. S.: In ravno, ko sem zaključil pisanje te kolumne, sem dobil tudi obvestilo o tem, da je Državni zbor »demokratično« odločil, da se novi zakon o RTV sprejme po nujnem postopku. Vladimir Putin je lahko ponosen na svoje učence…
