Piše: Dominik Štrakl
Predsednik vlade Robert Golob pravi, da mora “leva sredina” po naslednjih volitvah nadaljevati svoje delo, če želimo še naprej živeti v “normalni državi”. Resno? To, kar danes pomeni “normalnost” pod “levo sredino”, že vsi občutimo.
Normalnost pod Golobovo levo sredino je očitno to, da za obvezno plačane zdravstvene prispevke ne dobiš zdravnika. Normalno je, da čakaš mesece, včasih leta, medtem ko ti sam predsednik vlade s svojo partnerico razlaga, da je sistem dober, le ti ga ne razumeš. Normalno je, da zdravnike razglasiš za sovražnike ljudstva, ker opozarjajo, da sistem razpada.
Pod Golobovo levo sredino je očitno normalno tudi to, da podjetnika obravnavaš kot sumljivo osebo. Kot nekoga, ki ga je treba obdavčiti, disciplinirati, javno sramotiti in mu razlagati, da je njegov uspeh problem. V tej njihovi normalni državi je delo obremenjeno, ustvarjalnost kaznovana, uspeh pa sumljiv.
Normalnost ta leva sredina vidi tudi v ilegalnih migracijah, tiste, ki pa več kot upravičeno opozarjamo na njihove katastrofalne posledice, pa ta ista leva sredina označi za razpihovalce sovraštva in nas poučuje, da moramo raznolikost sprejemati. Očitno je tej Golobovi vladi normalno tudi to, da se ob romski problematiki, ki ji je ušla izpod nadzora, krivda vali na normalne ljudi. Namesto doslednega uveljavljanja zakonov se leta in leta dopušča neenaka obravnava pred zakonom. V tej njihovi normalni državi pravila veljajo za ene, za druge pa ne, to se pa prodaja kot strpnost.
Očitno je za Golobovo levo sredino normalno tudi to, da ne obstajata več dva spola, da moški tekmujejo v ženskih športih in da se izprijene ideološke agende vsiljujejo celo v šolah. Normalno je, da se zdrava pamet razglasi za nazadnjaštvo, biološka dejstva pa za nekaj spornega.
In morda najbolj poveden simbol te njihove “normalnosti” so prioritete porabe denarja. Normalno je, da morajo slovenski starši z SMS-sporočili in dobrodelnimi koncerti zbirati sredstva za zdravljenje otrok z redkimi boleznimi, medtem ko ista država brez težav namenja milijone za Hamas v Palestini in vedno več denarja za razne brezvezne, ideološko obarvane “nevladnike”. Za lastne ljudi denarja ni, za tuje projekte in ideološke eksperimente pa ga je vedno dovolj.
To niso posamezne anomalije. To je vzorec. In ta vzorec kaže, da Golobova leva sredina ne razume, kaj pomeni normalna država za običajnega človeka.
Zato sem prepričan, da Slovenija nujno potrebuje politični preobrat. Politiko, ki bo stala na strani tistih, ki delajo, plačujejo davke in državo dejansko držijo pokonci. Politiko, ki bo znala ločiti med solidarnostjo in naivnostjo, med odprtostjo in brezmejnostjo, med pravičnostjo in privilegiji.
Slovenija ne potrebuje novih ideoloških eksperimentov. Potrebuje politiko, ki bo razumela preprosto resnico, da morajo v tej državi vedno biti najprej naši ljudje in šele potem vse ostalo.
Zato, dragi Slovenci, ko vam torej govorijo o “normalni državi”, se kritično vprašajmo: normalni za koga?
