Piše: dr. Matevž Tomšič
Eden od izrazov, ki ga novokomponirana vladajoča garnitura zelo pogosto uporablja, je normalizacija. O tem so njeni predstavniki na veliko govorili že v času predvolilne kampanje, ko so obljubljali, da bodo Slovenijo po dveh letih Janševe »strahovlade« napravili spet »normalno«. To pomeni, da bo konec domnevnega omejevanja demokracije, spodkopavanja pravne drže in teptanja človekovih pravic. Zavladala bo »svoboda« v vsem svojem sijaju.
Vendar gre pri tem in podobnih terminih za tipičen orwellovski novorek, pri čemer je njihova vsebina diametralno nasprotna temu, kar naj bi označevali. Normalizacija v bistvu pomeni nekaj podobnega, kot je pomenila v komunističnih časih. Uporabljali so jo denimo za označevanje stanja po zatrtju praške pomladi na Češkoslovaškem leta 1968, ko se je režim vrnil v »pravo« stanje, ko je znova nastopila komunistična ortodoksija in z obsežno represijo počistila z vsemi prodemokratičnimi elementi. Podobno se je dogajajo po zatrtju Maspoka (množičnega narodnega gibanja) na Hrvaškem in odstranitvi liberalne partijske struje okoli Staneta Kavčiča v Sloveniji v začetku 70. let, ko so znova prevladali komunistični trdorokci. Normalizacija je bil torej proces, ki je vodil proč od družbe, utemeljene na demokraciji, svobodi in človekovih pravicah.
Kako si nova parlamentarna večina dejansko predstavlja svobodo, je postalo jasno že pred ustoličenjem nove vlade. Njeni predstavniki so začeli drastično posegati v parlamentarne razprave. Tako je predsednica parlamentarnega odbora za pravosodje iz Gibanja Svoboda Lena Grgurevič ob predstavitvi kandidatke za pravosodno ministrico Dominike Švarc Pipan podelila poslanki Slovenske demokratske stranke Alenki Jeraj kar dva opomina zaradi domnevno neprimernih vprašanj, čeprav v teh vprašanjih ni bilo čisto nič problematičnega. Takšno oviranje dela poslancev, ki je bilo denimo v času nastajanja Janševe vlade nekaj nezamisljivega, je v eklatantnem nasprotju z duhom predstavniške demokracije. Bistvo le-te je namreč v svobodnem razpravljanju izvoljenih predstavnikov ljudstva. To pa je za nove oblastnike očitno nesprejemljivo.
Očitno namerava nova vlada po hitrem postopku »narediti red« na kadrovskem področju. Tako je že na svoji prvi seji sprejela sklep, s katerim ministrstvom, organom v sestavi in vladnim službam nalaga, da morajo pripraviti seznam vseh uslužbencev, ki so bili v obdobju od 1. 1. 2020 do 1. 6. 2002 zaposleni, so napredovali ali bili premeščeni. Tega ni mogoče razumeti drugače kot »seznam za odstrel«. Detektirati želijo, kdo so »naši« in kdo »njihovi«. Temu bodo zelo verjetno sledile obsežne čistke v državni upravi; primerjavi s tem bo kadrovski cunami, ki so ga očitali Janševi vladi, videti kot rahlo vzvalovano morje.
Vrača pa se tudi odpor do Katoliške cerkve in katoličanov, ki je tako ali tako že sestavni del »genskega zapisa« velikega dela slovenske levice. Mladi forum Socialnih demokratov je zapisal, da bodo katoliške vernike »pošteno obdavčili«. To ni nič drugega kot prikrita grožnja. Katoličani so namreč obdavčeni enako od drugi državljani, bodisi pripadniki drugih verskih skupnosti bodisi neverujoči. Tisti med njimi, ki so bolje situirani, plačajo več, slabše situirani pa manj. Davek sme biti vezan zgolj na premoženjski in družinski status posameznika in nikakor ne na druge posebne okoliščine, med katere sodi tudi verska opredelitev. Mar se nam obeta nekakšen »harač«, se pravi dajatev, ki bi jo plačevali samo katoliški verniki (tako kot so ga v Otomanskem imperiju plačevali nemuslimani)?
Normalizacijo moramo torej razumeti kot vzpostavitev stanja, kjer so vsa družbena področja pod »našim« nadzorom, kjer povsod vodijo zadeve »naši« kadri in kjer »naše« ideje veljajo za edine zveličavne.
