Moški, ženska. Ženska, moški. Dva spola. Stvar se zdi dovolj preprosta. Nobenih komplikacij. Če se je mati narava kdaj poigrala, je nastal še nenavadni križanec, ki je bil hkrati oboje in nobeno. Že stari Grki so tej neznatni skupini rekli hermafroditi. Zakaj neznatni? Zato, ker ni bila nekaj običajnega. Bila je nekaj neznatnega. Navadno take stvari sploh ne bi bilo treba dodatno pojasnjevati, a kaj moremo? Dobrodošli v krasni nori svet.
Če so bile še do nedavnega za “spremembo spola” potrebne operacije, pa je po najnovejši modi za to dovolj že sama odločitev, da se počutite kot moški ali ženska. Danes ste moški, jutri ste lahko ženska. Temu novemu pojavu “raznolikosti, ki bogati”, naj bi rekli transspolnost. Če ste danes ženska, ste lahko že jutri moški. Sama funkcionalnost od Boga danega orodja že dolgo ne igra nobene vloge.
Toleranca se je sprevrgla v udinjanje norosti. Diskriminacija, ali po domače razločevanje, pa je postala umazana beseda. Reči, da je moški nor zato, ker trdi, da je ženska, te dni pomeni napad na “ranljivo skupino”. Nekako za ranljivo skupino nimajo drugih žensk, ki jih ta posameznik masakrira v ringu. V svetu, ki to dopušča, lahko z gotovostjo trdimo, da ni nor transspolnik, nor je svet.
Nekdo, ki si domišlja, da je kralj, je navaden blaznež in norec
Poskus Michela Foucaulta, da bi dosegel humano ravnanje z duševnimi bolniki, se je sprevrgel v občo norost sveta. Če so v preteklosti norce zapirali v norišnice, da bi si lahko domišljali, kako marginalizirani elementi družbe ne obstajajo, je danes družba privzela norost norcev, zato da bi se slednji počutili normalne. Iz ene skrajnosti smo zašli v še hujšo. Foucault se je v svojih delih rad skliceval na srednji vek, ko so norcem rekli norci in jih pustili, da blodijo po svetu. Dokler niso nikomur škodovali, so bili lokalna posebnost, ki so si jo ljudje, ki so imeli preveč prostega časa, z veseljem ogledali, se čudili, se ji mogoče nasmejali ali pa samo zmajevali z glavo.
Še Descartes v svojih Meditacijah mimogrede navrže, da je nekdo, ki si domišlja, da je kralj, navaden blaznež in norec, kot nekaj, kar naj bi bilo vsem jasno. A danes več ni tako. Če so nekoč posameznika, ki je zatrjeval, da je Napoleon in zahteval od drugih, da mu izkazujejo primerno spoštovanje, zaprli v norišnico, danes nekoga, ki je moški, a se počuti kot ženska, družba začne klicati z njej_mu ljubimi zaimki. Te nežne rožice so lahko ob najmanjši ignoranci za njihove zaimke nepopravljivo zaznamovane. Prav zares, znašli smo se v krasnem norem svetu, kjer se družba prilagaja blodnjam izbrane manjšine, vse v imenu sočutja in strpnosti.
Transspolniki na lepotnih tekmovanjih in celo v športih
Najnovejši prikaz te norosti v družbi prihaja iz Španije. Najlepša ženska v državi je v resnici moški. Na tekmovanju za Miss Universe Španije je tako zmagal transspolnik po imenu Angela Ponce. Ponce nastopa tudi na modnih revijah. Za moj okus abotno, a če ga želijo – za zdaj je še vedno prosti trg – tako modna industrija kot kupci, lahko počne, kar hoče. Vseeno se zdi absurdno, da je izbranec na tekmovanju, namenjenemu ženskam, moški, ki se počuti kot ženska. A kaj hočemo, tako je. Tako smo sami dovolili, da postane.
Bolj zaskrbljivi od lepotnih tekmovanj so športi in borilne veščine. To, da neka sprevržena komisija zaradi lastne ideološke agende razglasi moškega za najlepšo žensko, je eno, drugo, veliko hujše pa je, ko olimpijski komite dovoli tekmovati moškim v ženskih disciplinah. Biologija je namreč jasna, zaradi tega sploh obstoj moških in ženskih disciplin. Še hujše je, ko borka mešanih borilnih veščin v oktagonu naleti na transspolnika, kakršen je Fallon Fox, ter izgubi v manj kot minuti. Kar naj bi bil pošten boj med enakovrednima tekmicama, se hitro spremeni v mesarsko klanje. Fox proti drugim moškim borcem v njegovi težnostni kategoriji ne bi imel možnosti. Ženske tekmovalke lahko nadvlada in se izživlja nad njimi brez najmanjšega problema.
Na žalost se ne bo končalo tukaj. Na žalost bodo v teh krvavih športih potrebne žrtve, preden bodo zavarovali tekmovalke pred nepravičnimi okoliščinami, v katere so pahnjene zato, da bi ugodili norostim manjšine. Nekako na koncu dneva najkrajši konec vedno potegnejo nedolžne ženske. A tokrat ni kriv zlobni patriarhat, temveč ponoreli intersekcionalni feminizem.
