Ko v teh dneh pregledujem zapise o prelomnih dogodkih izpred tridesetih let, kar ne morem verjeti, da je vmes minilo že trideset let, saj imam vtis, kot da se je to zgodilo šele včeraj. In če sem si takrat kaj očital, je bilo predvsem to, da nisem mogel glasovati na plebiscitu (sem bil pač premlad) in tako nisem aktivno sodeloval pri nobenem od teh dogodkov. A to so bile zgolj moje osebne kaprice v tistih zelo napetih letih, ko sem kar nekajkrat bolj v srcu kot v možganih čutil, da na Slovenijo cilja beograjski ostrostrelec, ki ima že pripravljen prst, da pritisne na petelina in izstreli usoden strel.
Ko sem kasneje premišljeval o vseh teh letih in vse skupaj primerjal s tragedijo, ki se je kasneje zgodila na Hrvaškem ter v BiH, sem moral priznati, da je bila na delu Božja previdnost, podobno kot tistega usodnega septembrskega dne leta 1983, ko bi bile lahko zaradi napake v obrambnem sistemu Sovjetske zveze iztreljene jedrske rakete na Zahod – namreč, v trenutku, ko je alarm javil, da s strani ZDA prihajata dve jedrski raketi, ki ju v resnici ni bilo, je bilo treba ukrepati bliskovito, polkovnik Stanislav Petkov pa je vendarle večkrat preveril, ali je alarm upravičen – kajti v tem primeru bi morala Sovjetska zveza odgovoriti z jedrskim bombardiranjem Zahoda. Tako pa se ni zgodilo nič in verjetno svet še nekaj časa ni dojel, kako hudi katastrofi se je izognil v tistih dneh.
Verjetno poznate znani pregovor, da so po bitki lahko vsi generali. Ta pregovor je popularizirala v ameriškem country stilu posneta skladba skupine Pepel in kri (TUKAJ), glasbo zanjo je ustvaril nedavno umrli Tadej Hrušovar-Dejvi, besedilo pa Dušan Velkavrh. No, bistveno sporočilo tega pregovora pa je v tem, da po prestanih preiskušnjah lahko vsi svobodno »pametujejo«. Ko z leti zgodovinski spomin obledi in se pojavijo nove generacije, ki z dogodki samimi niso imele stika, seveda prav slednje najlažje nasedejo tudi zvijačni propagandi, tudi številnim mitom v slogu Goebbelsevega pravila, da stokrat ponovljena laž postane resnica. In eden od teh mitov, povezan z dogodki osamosvajanja, je zadnje čase zelo popularen: govori o tem, da sedanji premier Janez Janša v času osamosvajanja dejansko ni počel nič, v času vojne za Slovenijo pa se je celo skrival v kleti Cankarjevega doma, medtem ko so pripadniki TO in policije reševali položaj.
Seveda se lahko ob takšni kombinaciji nevednosti in zlobe samo grenko nasmehnem, saj sem doslej predelal že dovolj literature in pričevanj iz tistega časa in mi je vsaj približno znano, kako je stvar potekala. Toda stvar ni več smešna, če pomislimo, da tej laži nasedajo celo nekateri veterani vojne za Slovenijo in so trdno prepričani, da gre za resnico.
Poglejmo najprej, kaj se je v tistem času dogajalo. V tistem času je namreč v prostorih vlade obstajal poseben prostor, ki so ga imenovali operativni center, v njem pa sta, zlasti v času aktivne agresije JLA, »poveljevala« Janša in tedanji notranji minister Igor Bavčar, bilo je še nekaj ljudi in seveda polno komunikacijskih sredstev (Janša v knjigi »Premiki« navaja, da je bilo prvi dan vzpostavljenih tudi 15 telefonskih zvez naenkrat). Janša se celo spomninja, kako so v večernem času, ko je padel helikopter v Ljubljani in je strašansko počilo, preklinjali lastno brezskrbnost, ker so imeli operativni center na mirnodobni lokaciji v pritličju vladne zgradbe, ki je bila nezavarovana pred napadi iz zraka.
Seveda pa velja ob tem spomniti, da je prav ta operativni center odigral ključno vlogo, saj je usmerjal in usklajeval vojaško obrambo samostojne Slovenije. Tisti pa, ki so v njem delovali, so delali praktično 24 ur na dan in so imeli postelje kar v sosednjem prostoru. Janša in Bavčar sta se sicer v času agresije selila iz operativnega centra v prostore predsedstva (danes je to sedež oz. urad predsednika republike), ki je dejansko v isti zgradbi, ven pa sta prihajala tako rekoč le takrat, ko je bilo treba na tiskovno konferenco v Cankarjevem domu ali pa na zasedanje skupščine v noči na 30. junij 1991. Seveda je treba pripomniti, da so tiskovne konference iz varnostnih razlogov nekoliko selili, večinoma so sicer potekale v Kosovelovi dvorani. Res pa je tudi, da je Cankarjev dom povezan s protijedrskim zakloniščem, za katerega je v svojem času poskrbel Janez Zemljarič.
Ni znano, ali se je operativni center kasneje res preselil v kletne prostore (zaradi varnosti je bilo bolje, da bi se), a nekaj je jasno: obrambni minister Janša je takrat, to je treba priznati, skupaj s sodelavci, garal podnevi in ponoči. Je pa v knjigi Premiki glede zaklonišča v Cankarjevem domu zapisal naslednje (za dan 30. junij 1991, ko je bila razglašena nevarnost zračnega napada za vso Slovenijo): »Ko so grozili množični bombni napadi, je začel plahneti pogum tudi mnogim, ki se jim prej glas še ni zatresel. Iz zaklonišča v Cankarjevem domu, kamor se je tisti dan zateklo veliko ljudi, je prezračevalna naprava sesala strah.« A v operativni dvorani, nadaljuje Janša, ni bilo mogoče zavohati strahu. »Toda lagal bi, če bi zapisal, da v njej ni bilo bojazni,« je še zapisal obrambni minister iz časa osamosvajanja. To je bila bojazen glede prevelikih žrtev in moralnih pritiskov tistih, ki so že pred tem zahtevali enostransko razorožitev Slovenije. In kar je bilo takrat najpomembneje: dileme in dvomi, ki so nastajali v razpravah v predsedstvu, se nikoli niso prenašali v operativno dvorano.
Znano pa je bilo, da sta bila 2. junija 1991 Janša in Bavčar celo »kregana«, ker se ob odsotnosti Milana Kučana – slednji se je prav takrat pogovarjal z nemškim zunanjim ministrom Hansom Dietrichom Genscherjem v Beljaku – »zamudila« na sejo predsedstva, ki jo je takrat sklical član predsedstva Ciril Zlobec, ki ga je Danilo Slivnik v svoji knjigi »Sto osamosvojitvenih dni« imenoval »Poveljujoči« in je bil tudi glavni informator uredništva Dela. France Bučar je bil takrat celo tako jezen, da jima je očital bonapartizem, nekateri za tisti čas potuhnjeni kadri, ki so seveda skrivaj simpatizirali z rdečo zvezdo, pa so razširili govorico, da vojašnega puča tistega dne ni izvedel samo generalski vrh v Beogradu, ampak tudi neobvladljiva »jastreba« iz operativnega centra slovenske obrambe, ki menda nista hotela slišati za premirje…
Lahko bi torej rekli, da se je v tistem času skrival marsikdo drug, še najmanj pa Janša. Znano je tudi, da so jo v tem času nekateri najbolj eminentni predstavniki globoke države za vsak slučaj pobrisali v tujino in čakali na razplet…
Od kod torej zloglasni mit o Janševem domnevnem skrivaštvu, ki ga ni bilo? Odgovor na to vprašanje sem našel v knjigi Dejana Kaloha »Milan Kučan – ko Boter spregovori o sebi«. Na strani 155 namreč avtor knjige citira Kučana, ki naj bi že omenjenemu Danilu Slivniku dal izjavo, ki je bila nato citirana v knjigi »Kučanov klan«. Namreč o tem, kaj si misli o delovanju ministrov Janše in Bavčarja v času vojne za Slovenijo. Dejal je takole: »Ne vem, kaj se sploh gresta. Samo enkrat sem šel pogledat v tisti bunker v kleti Cankarjevega doma in sploh ne vem, kaj so tam delali. Na mizah so imeli pištole, v nekem kotu je visel star zemljevid, na mizi sta stala dva telefona in jedli so kremne rezine. Ne vem, kdo jim jih je prinesel. Najbrž so bile iz Maximarketa. Še meni so eno ponudili, pa je nisem hotel…«
Ni znano, kdaj točno je Kučan to izjavo dal, verjetno pa je bilo že v kasnejšem obdobju, ko se je Slovenija znebila JLA in so bila znova v ospredju druga politična vprašanja – tudi takšna, ki so v končni fazi pripeljala do afere Depala vas. Da je ta mit prišel iz Kučanovih krogov, je seveda jasno, ni pa povsem jasno, kako se je nato razširil. Zagotovo pa je moral napraviti velik vtis na tiste, ki nimajo najmanjšega pojma, kako vojaške operacije sploh potekajo, kajti to, kar se je dogajalo na terenu, pač ni bila neka spontana akcija nekih cestnih oborožencev, pač pa je bila za uspeh slovenske obrambe odločilna tudi poveljniška struktura, ki je ukaze prejemala iz operativnega štaba. Res pa je, da je bilo zaradi nekaterih napak še v času vojne zamenjanih nekaj poveljnikov po pokrajinah. Med prvimi je zaradi nezavarovane vrhniške vojašnice, od koder so v noči na 27. junij 1991 odpeljali tanki, »odletel« poveljnik ljubljanske TO Miha Butara. Tudi zaradi teh zamenjav so se kasneje širile zgodbice, kako so odstavljeni poveljniki dejansko reševali položaj in zavarovali narod pred posledicami delovanja »jastrebov« iz operativnega štaba.
Toliko o tem, kdo se je »skrival« v kleti Cankarjevega doma. In če prej niste vedeli, sedaj veste, kako deplasiran in gnijoč je ta mit.
