Dr. Janez Juhant
Rod Dreher v knjigi s pomenljivim naslovom Ne živite od laži niza zglede hrvaškega jezuita p. patra Tomislava Kolakovića in drugih disidentov Češkoslovaške, Poljske in še nekaterih držav, ki so utrjevali katoličane za kljubovanje totalitarnim režimom z ohranjanjem človeškega krščanskega dostojanstva. Kot učitelj je razvijal duhovni odpor zoper laž, zatiranje in ropanje svobode.
Privrženci gibanja Družina so krepili temelj ohranjanja vrednot in družine, ki jih je izpodkopaval režim. Zakonca, profesorja Kamila in Vaclav Benda na Češkem sta prenašala šikaniranje, mož tudi zapor. Te vrednote sta posredovala in izpričala celo otrokom, ko sta jih vzgajala za pristno življenje družine, ki ga je nasilno izpodkopaval totalitarni sistem, danes pa ga v mehki obliki levičarski intelektualizem: »Družina je kraj, kjer se najprej naučimo ljubiti druge. Če imamo srečo, je tudi kraj, kjer se najprej naučimo, kako živeti v resnici.« Družina namreč izpolnjuje tri temeljne pogoje: je občestvo ljubezni, vir svobode, ki se v zakonu in družini uresničenje v stalni dialoški izmenjavi ter vzdrževanju dostojanstva osebe. Družinski člani jo gojijo v dialogu in zvestobi, da premagujejo napetosti v družini ter pritiske in izzive od zunaj. Zato je po Dreherju čvrsta, dialoška in čuječa družinska ali širša duhovna skupnost temelj odpornosti zoper laž sodobnega mehkega totalitarizma medijev, vsegliharke mentalitete in lažne »svobode«. Po besedah Poljaka Skibinskega pa smo »dandanes priča uničenja še zadnjih trdnjav skupnosti: družine, Cerkve, nacije«. Družine Benda in drugih disidentov (tudi Vaclava Havla) so celo svoje otroke vključile v odpor in s tem povezano odrekanje. Podpisniki Karte 77 za človekove pravice so vztrajali v resnici in se medsebojno podpirali v premagovanju režimskih pritiskov, kar je sporočilo za krizne čase, ko je nujna dialoška izkušnja, ki jo pogrešamo.
Žal se danes povprečno verna krščanska (ameriška in naša?) družina ne razlikuje bistveno od nevernih. Mlada argentinska Slovenka je menila, da se v Sloveniji – v nasprotju s slovenskimi družinami v Argentini – v družinah skoraj ne pogovarjajo o problemih, zato se otroci bolj vzgajajo ob vplivih spleta in medijev, šole, ceste itd. Doma smo starši, stric, stara mama in bratje ob večerih molili in se kljub zahtevnim razmeram pogovarjali o vojnih grozotah, zatiranju vere, pritiskih na kmetijo (nacionalizacija), pobitih stricih itd. Včasih so mene ali brata poslali ven pod okno pogledat, ali kdo prisluškuje. Tako sem se opremljal kljubovati šolskemu in javnemu enoumju. Spomnim se ure ob smrti škofa Rožmana 16. 11. 1958 – bil sem v šestem razredu v Šmartnem pri Litiji. Anton Gornik je bil eden redkih župnikov, ki je dal zvoniti za pokojnega škofa. Učiteljica je ob zvonjenju nehala sredi stavka s poukom slovenščine in začela grdo govoriti o Rožmanu. Doma sem verjetno s prepričanjem obnovil blatenje, a je mama jasno in odločno postavila na laž učiteljico in me utrdila v resnici in spoštovanju do njega.
Prerok slovenskega naroda in države Lambert Ehrlich je imel slovenski jezik in kulturo za bistveno razsežnost naroda. V materni govorici se narodimo, stopimo v svojo kulturo. Krščanska univerzalnost pa narodnost utrjuje v povezanosti, ko jo odpira za pravo razmerje do drugih. Oboje danes načenja multikulturnost, ki je pretveza, da človeku ni treba biti svoj, pristen in priseben. Pripadnost družini in domovini omogoča preživetje, zagotavlja oporo vrednotam in utrjuje v živem dialogu pokončne osebe. Po Ehrlichu krščanstvo presega narodnost v omejenosti nacionalizma in povezuje narode. Krščanski narod v imenu vere ne bo napadel soseda, pač pa to delajo ljudje totalitarnih ideologij. Ehrlich je jeseni leta 1941 v Slovenskem problemu pisal o združeni Evropi s Slovenijo v središču. Pokojni Kajetan Gantar pa je dejal, da je veliko pred Schumannom in Adenauerjem govoril o združeni Evropi na krščanskih temeljih. V najtežjih trenutkih narodove stiske je vzgajal samostojne in pokončne Slovence. Že leta 1933 je na Svetih Višarjah govoril o cerkvi, ki povezuje narode. Človek je ustvarjen po Božji podobi, ki jo uteleša Jezus Kristus, zemeljska država pa se gradi po nebeški.
V tem duhu in za to so živeli in tudi umirali: Matija Majar Ziljski, Lambert Ehrlich, Jože Pučnik, pred enaintridesetimi leti pa branitelji samostojne Slovenije: Edvard Peperko, Peter Petrič, Sebastijan Miran, Toni Mrak, Janez Svetina in drugi.
Papež Frančišek je slovenskim škofom poudaril, da države ne ustvarjajo samo nove osebe, pač pa sodelovanje, dialog, nesebično delo. Nadškof Zore je pridigo pri sv. maši za domovino sklenil: »Sanjam, da bi Republika Slovenija imela voditelje, ki bodo nastopali kot državniki v najboljšem pomenu besede, in da bi njeni prebivalci postajali državljani, ki so sposobni videti sadove in po njih presojati sposobnosti tistih, ki obljubljajo grozdje na trnu in smokve na osatu.«
Kristjani vse stavimo na nebeško državo, a zato nesebično delujemo tudi za zemeljsko z ljubeznijo do svojih rojakov in vseh ljudi.
