Piše: Franci Kindlhofer
Ob premišljevanju, kaj lahko v Evropi še od Nemčije politično pričakujemo, sem se spontano spomnil na naslov sporne knjige nemškega socialdemokrata Thila Sarrazina, Deutschland schaft sich ab. Posebno Slovenija, z dva milijona prebivalcev, ki je zgodovinsko in gospodarsko tesno povezana z nemškim govornim področjem, občuti zelo hitro posledice političnih tokov na drugi strani meje, posebno pa v Nemčiji.
Če je Sarrazin pravzaprav postavil v ospredje kot glavni problem, prekomerno islamizacijo Nemčije, mislim jaz prej na, iz komunizma porajajočo se, prevešanje na levo. Seveda se vsak vpraša, od kod ta slepota na levem očesu v Nemčiji? Kot neobremenjen tujec sem imel pri večletnem bivanju v Zahodni Nemčiji dovolj časa in možnosti, da sem lahko to spremljal. Kot vzrok je seveda na prvem mestu čas nacionalsocializma in sledeča kapitulacija, ne samo pred demokratičnimi zahodnimi državami, ampak tudi s strani ene komunistične velesile, namreč Sovjetske zveze. Tako je stala Nemčija pred vsem svetom ne samo kot poraženka vojne, ampak tudi kot povzročiteljica in tudi kot država zločinka. S tem je bilo Nemcem na pleča naloženo veliko moralno breme.
Nikjer se pa ni omenjalo, da so nemški nacisti in sovjetski komunisti, tesno sodelovali skoraj eno tretjino celotne vojne. Vsa zahodna Evropa je bila okupirana s strani Hitlerja, ker mu je zanesljivi partner Stalin varoval hrbet na vzhodu. V nobeni zgodovinski knjigi ne piše, da sta pričela drugo svetovno vojno složno Hitler in Stalin, z roko v roki. Na Nuernberškem procesu sploh ni bilo govora o tem, da mora Stalin vrniti vsa ozemlja, ki si jih je prilastil s pomočjo pakta z nacistično Nemčijo. Tudi o tem se ni govorilo, kako sta si oba razbojnika med seboj razdelila Poljsko. Tudi, da je SZ izročala Gestapu v Rusijo pribežale Jude, na tem procesu ni bila tema. Vse to je bilo pri obtožbi proti Nemčiji ignorirano. Zato se ne smemo čuditi, da so se ti občutki absolutne krivde globoko zasidrali v kosteh Nemcev. S tem je bilo tudi tlakovana pot k mnenju, da obstajajo med nacizmom in komunizmom velike kvalitativne razlike.
Posledice takšnega razmišljanja so porazne. V nemški zakonodaji je v osnovi vse prepovedano, kar bi spominjalo na dobo nacionalsocializma. Znana TV moderatorka je enkrat samo omenila nacistični zakon o zaščiti matere. Bila je takoj suspendirana in ob službo in nešteto gledalcev je zlivalo gnojnico po njej. Ni pa prepovedana komunistična rdeča zvezda ali srb in kladivo, pa tudi proti postavitvi kakšnega Leninovega ali Marksovega spomenika ni problemov. Nekdanja komunistična stranka iz nekdanje NDR se lahko pod imenum Levica celo šopiri v parlamentu, kjer je zelo protestirala proti temu, da se označi državo NDR za zločinsko.
Ker se je, na samo v Nemčiji, na komunizem in njegove zagovornike gledalo vedno zelo popustljivo in uvrstili so jih celo med demokrate, čeprav se ve, da so komunisti demokrati samo do trenutka, ko dobijo oblast v roke, so se rdeče metastase skoraj neopazno razrasle po vsej Evropi. Ni se pa potrebno čuditi, da to nevarnost najbolj opazijo tiste članice EU, ki so same imele izkušnje s komunizmom. NDR je tu poseben slučaj, saj se je stopila z zahodno Nemčijo.
Tako pridemo do zaključka, da je vpliv Nemčije za reševanje naših političnih problemov, popolnoma neuporaben. Že mesece smo priča organizirane novinarske gonje proti Sloveniji, oziroma njeni desni vladi. Ker je Slovenija zelo majhna, pri nas skoraj ni stalo akkreditiranih poročevalcev, ki bi dnevno spremljali dogajanja pri nas. To vrzel z veliko vnemo zapolni opozicijska levica, ki zalaga tuje novinarje z vsemogočimi grozljivkami.
Kako pomembna je Slovenija za Nemčijo dokazuje tudi zasedba veleposlaništva. Prvič v nemški diplomaciji so se lotili levega eksperimenta, neke vrste sharing. Namreč v Ljubljano so poslali mlad zakonski par, ki si vsakih osem mesecev podaja pozicijo veleposlanice, oziroma veleposlanika sem in tja. Nek poznavalec razmer na veleposlaništvu meni, da sta oba zelo levo pozicionirana. Tako se ne smemo čuditi, če ni kakšeno negativno poročilo v tujem tisku prišlo iz te strani. Ampak 26. aprila je Nemčija izbila sodu dno. Skupaj s predsednikom republike Slovenije, Borutom Pahorjem, je bila odkrita spominska plošča v spomin na lažnivo ustanovitev osvobodilne fronte v Vidmarjevi vili, v kateri se sedaj nahaja nemško veleposlaništvo. Za Nemčijo je ta spominska plošča posebno brizantna, saj je na njej portret Vidmarja, ki naj bi bil znan antisemit in je pozneje stanoval v sosedstvu v ukradeni judovski vili.
Tako je Nemčija odprla v Sloveniji zanimivo gradbišče, na katerem bo dovolj dela za nemške diplomate, politike in seveda novinarje.
Franci Kindlhofer je podpredsednik Društva političnih zapornikov in drugih žrtev komunističnega nasilja.
