Ko sem bil pred kratkim na obisku v Vili Koman na Jezerskem – reportažo o tem si lahko ogledate v Demokraciji iz prejšnjega tedna –, sem na kuhinjski mizi opazil več knjig, med njimi mi je padla v oči knjižica dokaj skromnih dimenzij z naslovom »Plamteči ogenj«. Kot avtor se je podpisal Wilhelm Hünermann, čigar roman »Sin človekov« v dveh delih – gre za literarno, razširjeno obliko evangelija – vsako leto prebiram najmanj dvakrat. Še isti dan, ko sem se vrnil z Jezerskega, sem na spletu poiskal, če kdo prodaja to knjigo. In sem jo našel ter dobil po pošti. Ter jo nato vsako jutro na vlaku in tudi vsako popoldne ob povratku iz službe strastno prebiral.
Če vas že zanima, o kom ali čem knjiga sploh pripoveduje – gre za biografski roman o svetniškem papežu Piju X., ki je Cerkev vodil v začetku dvajsetega stoletja in je neposredni naslednik častitega Leona XIII. Sv. Pij X. se je rodil kot Giuseppe Melchiore Sarto v vasi Riese v Benečiji (Veneto) v sedanji Italiji, kot sin revnega občinskega uradnika. Po duhovniškem posvečenju je bil kaplan in župnik, nato pa kanonik, spiritual, nadškof v Mantovi, beneški patriarh in končno papež. Prav na včerajšnji dan (15. april) sem zaključil z branjem romana – in med drugim prebral, kako težko odločitev je moral sprejeti kot papež, ko je šlo za težko dilemo francoske Cerkve: ali sprejeti vključevanje v bogoslužna združenja, ki so jih organizirali vladajoči prostozidarji, ali pa se za ceno uboštva odreči temu in ohraniti svobodo. Po celonočni molitvi je Pij X. sprejel odločitev – odločil se je za drugo opcijo. To je bila seveda samo ena od epizod iz zgodovine krščanstva v Franciji. V novem veku je bila ta zgodovina krvava – francoska revolucija je terjala ogromno število smrtnih žrtev, številnih mučencev. Tudi kasnejša družba ni bila naklonjena krščanstvu – če ni bilo več aktivnih preganjanj, pa se je francoska družba, z njo pa celotna Zahodna Evropa, pogreznila v blato laicizma in sekularizma, brezbrižnosti do Boga, zaradi česar je sv. Mirjam Križanega Jezusa, karmeličanka palestinskega rodu, za čas svojega življenja prerokovala, da čakajo Francijo še hude preizkušnje. In ko že omenjam francosko revolucijo: med žrtvami slednje je bila tudi močno poškodovana katedrala Naše Gospe (Notre-Dame) v Parizu, ki jo je Victor Hugo uporabil kot prizorišče svojega znamenitega romana »Notredamski zvonar« – v devetdesetih letih sem si kot dijak ogledal animirani film z istim naslovom, posnet po istem romanu.
In prav včeraj, v uvodu v veliki teden, ko sem končal z branjem knjige »Plamteči ogenj«, se je za Francoze in nasploh celo Evropo začel nov križev pot – v obliki ognja. Pogled na eno najbolj znanih katedral, ki se je znašla v plamenih, je bil pretresljiv. Vendar me ni presenetil. Režimski mediji so še isti večer namigovali, da je požar posledica delovne nesreče, ker so v katedrali ravno začeli z obnovitvenimi deli, češ, tu lonec z vnetljivo barvo pa še nekdo prižge cigareto in nesreča je tu. Ali pa kratek stik na električni napeljavi. Toda že v roku nekaj ur so svet obšle tudi fotografije, s katerih je bilo razvidno, da številni muslimani po svetu – seveda pa ne vsi – požar proslavljajo in mu ploskajo. Torej še verjamete, da je šlo zgolj za nesrečen slučaj, da je katedrala dobila podobo iz časa francoske revolucije, medtem ko je skoraj nedotaknjena preživela dve svetovni vojni?
Bom opisal podoben primer iz svojega domačega kraja. Pred dvanajstimi leti – bila je sobota, 20. januarja – so moji prijatelji iz KUD Smlednik čistili pravkar obnovljeno in restravrirano Viteško dvorano v Lazarinijevi graščini v Valburgi (pravzaprav Sv. Valburgi) pri Smledniku, kjer je sicer navzoča še ena graščina na vrhu hriba, le da v razvalinah (od tod ime Stari grad). Sam se čistilne akcije nisem udeležil (verjetno sem imel tisti dan kakšen drug opravek, žal se ne spomnim), vem pa samo, da so me med gledanjem filma presenetile sirene številnih gasilskih vozil. Lazarinijev dvorec je bil v plamenih! No, samo tisti del, kjer je bila Viteška dvorana, kjer je bila za tisto leto predvidena krajevna proslava ob slovenskem kulturnem prazniku. Na milijone evrov, vloženih v obnovo dvorane, ki so jo krasile sveže restavrirane freske, je izpuhtelo v nič v samo nekaj minutah! Kazalo je že, da je šlo za nesrečo ali malomarnost čistilcev, vendar so krivca vseeno našli – šlo je za starega znanca policije, ki je bil nekdaj gojenec v isti zgradbi (tam je precej časa deloval Vzgojno-izobraževalni zavod Frana Milčinskega, ki se je nato preselil v novo zgradbo poleg graščine) in naj bi tik pred koncem prestajanja kazni umrl. Motiv ni bil povsem jasen, a storilec je izbral zelo posrečen dan za svoje dejanje, ki je razvoj graščine vrnilo za najmanj pol stoletja v preteklost.
Vrnimo se še nekoliko v Pariz. To velemesto sem doslej obiskal dvakrat (leta 2007 in nato še 2012) in tudi okusil posledice moderne različice »multikulturnosti«. Ko sem ga obiskal drugič, sem ugotovil, da smo Evropejci v njem postali manjšina, kriminal pa se je še bolj razbohotil. Praktično do nobene večje znamenitosti ne morete priti, ne da bi v vas skakali vsiljivi Afričani, ki vam, če niste dovolj previdni, navijejo nekakšno vrvico na prst, to »umetnino« vam tudi mastno zaračunajo. A to je samo ena od posledic globljega procesa, ki je predvsem zahod Evrope potisnil v nekakšen eksodus iz duhovne podlage evropske civilizacije, namreč iz krščanstva. Medtem ko se cerkve praznijo in ostajajo samo zidovi, se s tem hkrati tudi profanizirajo in desakralizirajo. Nekdanji bogoslužni prostori postajajo prostori za posvetno rabo (no, saj pri nas je bilo po drugi svetovni vojni tudi nekaj podobnega, mar ne?), obstoječe cerkve pa so napadane praktično vsak dan – v povprečju vandali v Franciji onesnažijo ali poškodujejo po tri cerkve na dan! Tudi pri nas se je to že dogajalo in se še dogaja. In če še enkrat spomnim na literarni življenjepis papeža Pija X.: tudi on je v svojem življenju nekajkrat doživel oskrunjanje cerkva, tudi s krajo posvečenih hostij, ki so jih storilci vrgli v blato.
Lahko se ob vsem tem vprašamo: ali ni goreča katedrala nekakšen odgovor na vsesplošno evropsko mlačnost? Kljub dvanajstim zvezdicam v evropski zastavi, kar je odmev na krono iz dvanajstih zvezd, ki krasijo glavo Božje Matere Marije (da, pariška katedrala je posvečena prav njej), je sodobna Evropa bolj poganska kot krščanska. In na žalost tudi številne politične skupine, ki se sicer borijo proti prodirajočemu islamu, žal ne ponujajo alternative za duhovno izpraznjeno Evropo. Alternativa ne more biti niti votli sekularizem niti obujanje starih poganskih kultov, ki naj bi služili kot nekakšna podlaga evropske identitete. Evropo lahko reši samo temeljito spreobrnjenje srca. Morda si lahko dobre zglede poiščemo tudi pri vladarjih, ki so umrli v sluhu svetosti – pa naj bo to sv. Ludvik, francoski kralj, sv. Henrik, nemški cesar, pa avstro-ogrski cesar bl. Karel Habsburški z ženo Cito (njun sin je bil sedaj že dolgoletni evropski poslanec dr. Otto von Habsburg), francoski državnik in eden od ustanovnih očetov združene Evrope Robert Schuman … In da ne pozabimo vseh preostalih zavetnikov Evrope, od sv. Benedikta do sv. Brigite Švedske, sv. Cirila in Metoda, sv. Katarine Sienske, sv. Terezije Benedikte od Križa, pa vseh svetih dušnih pastirjev, mučencev, tudi naših blaženih Antona Martina Slomška, Alojzija Grozdeta, drinskih mučenk …
Včeraj pa se je zgodil še en dogodek, ki je zaradi požara v Parizu ostal nekako v ozadju, je pa s Francijo vsaj delno povezan, čeprav se je zgodil v Sloveniji. Na sojenju kemiku dr. Michelu Stephanu, Libanoncu s francoskim državljanstvom, je prišlo do spremembe obtožnice, saj mu po novem ne očitajo več načrtovanja umora, ampak »samo« uboja. Vsi vemo, da gre za zadevo, ki je povezana s Kemijskim inštitutom in umorom dr. Janka Jamnika, pa tudi z montiranim procesom proti dr. Milku Noviču. Je morda kdo pomislil, da je sodobna kemijska produkcija v državi, kjer še vedno uradujejo kadri Udbe in KOS, lahko povezana tudi s storitvami za različne teroristične skupine ter trgovce s prepovedanimi drogami, ki jih kot »mule« v Evropo prinašajo tudi migranti?
Tudi zato je goreča katedrala opomin in priložnost za streznitev. Evropa lahko najde pot iz peklenskih plamenov tako, da se oprime ognja Svetega Duha.
