Piše: Dr. Andreja Valič Zver
Naj svojo današnjo kolumno začnem z mislijo, ki sem jo že večkrat izpostavila: »Realpolitik is back!« Merjenje velesil in kazanje mišic je torej nazaj. Saj v resnici kljub javnemu zaklinjanju, kopici podpisanih pogodb in drugih dokumentov ter objemanju političnih šovmanov, nikoli ni povsem izginilo s prizorišča. Kdor naivno verjame, da gre pri političnih izjavah tipa »mi smo za mir in nočemo oboroževanja« v resnici za mir, mu ni pomoči. Prej ali slej bo neusmiljena zgodovina zaplesala svoj mrtvaški ples.
Realpolitik se je v zadnjih dneh izkazala tudi v primeru Grenlandije. Povprečen Slovenec o tem velikanskem, z ledom in s snegom pokritem otoku, ve bore malo ali nič. Morda bi nam še največ o življenju na Grenlandiji vedel povedati Tomaž Majcen, minoritski pater s Ptuja, ki v tem oddaljenem delu sveta že nekaj let prizadevno pase svoje ovčice, sledilce na socialnih omrežjih pa obdarja s čudovitimi prizori aurore borealis in drugih značilnosti severnega dela zemeljske poloble. Percepcija severa je bila v zavesti slovenskega človeka vse od konca 19. stoletja povezana predvsem z neustrašnimi osvajalci severa. Prvi je o njih poročal Anton Aškerc, ki je leta 1897 v Ljubljanskem zvonu objavil vest o Nansenovi odpravi na severni tečaj. Norveškemu junaku Fridtjofu Nansenu pa je leta 1888 skupaj s petimi prijatelji v šestih tednih uspelo prečkati tudi ledena prostranstva Grenlandije.
Vsega skupaj prebiva na Grenlandiji manj kot 60.000 ljudi, večinoma ob zahodni obali otoka. Večino prebivalstva tvorijo Inuiti ali Eskimi, kot so jih včasih »politično nekorektno« poimenovali. Otok naj bi poseljevali že v 3. tisočletju pr. Kr. V 10. stoletju so z Islandije do Grenlandije (»Zelenega otoka«) pripluli skandinavski Vikingi. Skupaj z Norveško je Grenlandija v 14. stoletju postala del danskega kraljestva, po napoleonskih vojnah pa je Danska dobila Grenlandijo s pogodbo v Kielu leta 1814. Po mnogih desetletjih kolonialnega izkoriščanja in precej grdega ravnanja z večinskimi Inuiti (kot primer naj omenim, da so danske oblasti mlade moške prisilno kastrirale, ženskam pa vsiljevale kontracepcijo) je Grenlandija dobila avtonomijo. Zanimivo je, da od sredine 80. let 20. stoletja ni več del EU. A Grenlandija ostaja na vrhu žalostne svetovne statistike samomorov. Roko nase položijo večinoma mlajši moški, na kar naj bi vplivala ne le brezperspektivnost, pač pa tudi naravne danosti Grenlandije z dolgimi in depresivnimi dnevi brez sonca in svetlobe.
A otok premore obilje naravnih bogastev, ki so nujno potrebna za izdelavo mnogih dobrin, med drugim pametnih telefonov in letalskih delov. In prav v tem grmu lahko iščemo enega glavnih razlogov za izjemno povečanje zanimanja velesil za Grenlandijo. Kitajska je tako v zadnjih petih letih z izkoriščanjem mineralov in redkih kamnin na Grenlandiji zaslužila okrog pet milijard dolarjev. Kitajska mehka moč se kaže zlasti v kupovanju deležev v podjetjih, ki črpajo naravna bogastva na Grenlandiji. Rusija osvaja snežna prostranstva na drugačen način. Tajanje ledu na severu ji omogoča ustvarjanje novih trgovskih poti prek Arktike. Vedno bolj zaznaven ter agresiven kitajski in ruski vpliv na severu je vznemiril Trumpa že v njegovem prvem mandatu. Drugi mandat je začel z viharno napovedjo mnogo tesnejšega vključevanja Kanade, Grenlandije, Panamskega prekopa in drugih delov sveta v ameriško videnje politične, ekonomske in vojaške podobe po letu 2025.
Obisk podpredsednika J. D. Vanca in njegove žene v ameriški vojaški bazi na Grenlandiji ni pripomogel k umiritvi razmer. Politični cunami, ki se je vzdignil ob Trumpovih napovedih, se še zdaleč ni polegel. Reakcija danske premierke je bila ostra, njen zunanji minister pa je ubral bolj blage tone in napovedal pogovore z ZDA. In ne bi se čudili, če bi ameriška in danska vlada kljub začetnim povišanim tonom začeli pogovore ne le o povečanju ameriškega vpliva na Grenlandiji, pač pa tudi o nakupu otoka. Konec koncev je bila ameriška ponudba že nekajkrat na mizi, vse od nakupa Aljaske v 19. stoletju. Zatorej poglejmo resnici v obraz in si priznajmo, da je politična realnost, ki se odigrava v trikotniku ZDA – Rusija – Kitajska, dostikrat hujša od najhujših sanj.
