Piše: Miran Černec
Nedavno mi je prijateljica zaupala, da jo skrbi, kam se vrti naš svet … Trpi, ko gleda trpljenje otrok v Gazi, boli jo, ko vidi, kako otopeli smo vpričo vseh krivic in vojn, ki se bijejo okoli nas. Težko sem ji oporekal.
Ena od značilnosti postkapitalistične družbe, v kateri živimo, se res zdi ravno ta, da posamezniki v njej z vse bolj neznosno lahkostjo pogledamo stran od problemov drugih in sami sebe prepričamo, da zanje itak ne moremo storiti ničesar. Naučili so nas, naj se brigamo zase in da je za stanje v širši okolici – pa naj bo to v naši krajevni skupnosti ali na planetu Zemlja – vedno odgovoren nekdo drug. To je seveda delno res in pri svojih letih si niti sam ne morem več slepiti, da lahko posameznik vrže svet s tečajev in ga uredi tako, kot bi se njemu zdelo primerno … Toda ali to pomeni, da moramo v celoti zanikati svojo človečnost? Da se moramo cinično delati, kako nam je vseeno, ko bombardirajo nedolžne, da iščemo opravičila za »voditelje«, ko v svoji prevzetnosti hujskajo k še bolj pošastnim zločinom? Menim, da ne. Zgodovina nas uči, da zna vesolje čudovito uravnotežiti stvari in da znajo obdobjem objestne blaginje in razkošja, v kakršnem danes živimo Slovenci in drugi Zahodnjaki, slediti obdobja, ko pride »jok in škripanje z zobmi« …
Pustimo torej tudi to možnost na mizi in občasno vsaj pomislimo na to, da nas lahko naša današnja brezbrižnost v prihodnosti epsko ugrizne za rep – če ne nas samih, pa naše zanamce. In tudi posameznik, kakorkoli se že sam sebi zdi nepomemben, lahko v tem oziru stori marsikaj. Ali kakor je menda nekoč rekel sv. Frančišek Asiški: »Najprej stori, kar je nujnega. Potem stori, kar je mogoče. In naenkrat boš delal tudi nemogoče.« Pa prijazno poletje, Slovenci.
